Piti ali ne piti? To ni vprašanje za dobrih devet milijonov Britancev, ki naj bi pili več alkohola, kot so ga priporočale že dozdajšnje smernice otoške vlade. Ta je pred kratkim v novih smernicah precej znižala priporočeno varno število meric na teden in z njimi prvič izenačila moške z ženskami, nosečnicam pa prvič povsem odsvetovala alkohol.
Vprašanje je: kje piti? Ne samo za teh dobrih devet milijonov, ampak za britansko neabstinenčno večino. Alkohol je še vedno družbeni »lubrikant«: Britanci, ki se še vedno ne družijo zato, da bi pili, ampak pijejo, da bi se družili, ga radi pijejo vsepovsod. Najraje še vedno v pubih, tradicionalnih središčih lokalnega druženja.
A medtem ko je tradicionalnih večjih pubov iz tedna v teden manj, so se razcveteli majhni, tako imenovani mikropubi, ki imajo vse v enem samem majhnem prostoru. Velika večina streže samo ale, tradicionalno grenko pivo.
Kriza tradicionalnih pubov
Zaradi zmesi razlogov, med katerimi so minula dolgotrajna recesija, visoke najemnine, nizke cene alkoholnih pijač v samopostrežbah in konkurenčni sodobni vinski bari, je pubov vse manj. Lani so jih zaprli 29 na teden, vse skupaj jih je izginilo približno 1500. Največ pubov zapirajo v Londonu. Od 69.000 v letu 1980 jih je lani ostalo 50.000. Največje skrbi imajo pivovarji, saj so pivci piva leta 1980 v Londonu v pubih izpraznili 29,2 milijona pint (natančno 0,568261 litra), leta 2014 pa manj kot enajst milijonov (10,9). Branilci pubov so sprožili kampanjo, s katero od vlade zahtevajo, da spremeni zakonodajo, da bi ta prepovedala rušenje in spreminjanje namembnosti pubov brez ustreznega dovoljenja lokalnih oblasti. Mnoge pube lahko po obstoječi zakonodaji pred prvim in drugim zavarujejo samo tako, da lokalno vlado prepričajo, da jih vpiše na seznam objektov posebnega pomena za lokalno skupnost.
Rešitev ni samo v majhnosti
Rešitev pubov in tudi tradicionalnega grenkega piva ale vse številnejši vidijo v razcvetu mikropubov, ki ga je omogočila sprostitev zakonodaje. To so res majhni pubi, ki imajo največkrat samo en prostor. Veliko jih je miniaturnih. Največ jih je nastalo v nekdanjih malih trgovinah. To, kar ponujajo, je tradicionalno: dobro pivo, prijeten miren prostor za druženje in prijateljski klepet lokalcev. V veliki večini strežejo samo pivo ale, ki ga kupujejo od majhnih, družinskih pivovarn. Največkrat ni glasbe, televizije, avtomatov za igro na srečo in drugih izvorov hrupa, ki so se razbohotili po velikih pubih. Prav tako ne strežejo hrane. V mnogih ni niti točilnega pulta. Vse, kar imajo, je nekaj sodčkov piva, nekaj miz in stolov in (nujno) stranišče. Veliko jih celo nima brezžične povezave za splet, da bi se obiskovalci posvečali drug drugemu, ne pa pametnim telefonom, ki vse bolj postajajo podaljšana roka. Odprti so od poldneva do devetih zvečer.
Revolucija se je začela z Mesarjevima rokama
Prvi znani mikropub The Butcher’s Arms (tudi nenavadna imena pubov kot je ta, Mesarjevi roki, so del pubske tradicije), ki ima vsega 28 kvadratnih metrov površine, so odprli leta 2005 v grofiji Kent. Njegov lastnik Martyn Hiller je, pravijo, sprožil pubsko revolucijo, ko je tega leta razkril idejo o mikropubih na letni konferenci organizacije bojevnikov za rešitev tradicionalnega pravega piva ale, združenih v organizaciji Camra (Campaign for Real Ale). Lani je Martyn dobil njeno letno nagrado za zasluge pri oživljanju pubov. Njegova revolucionarna zamisel je pognala kar globoke korenine. Posebno v zadnjih nekaj letih. Po zadnjem štetju jih je bilo ob koncu leta 2015 že 162. Martyn je dobil idejo pri branju eseja, ki ga je leta 1946 napisal eden izmed najvplivnejših pisateljev dvajsetega stoletja George Orwell. V njem je avtor knjig kot sta 1984 in Živalska farma opisal svoj najljubši popoln londonski pub Moon Under Watter (Mesec pod vodo): majhen, miren, preprost, prijateljski pub brez glasbe in novotarij, v zakotni ulici kot tradicionalni simbol druženja lokalnega prebivalstva.
