Geoff Dyer, angleški pisatelj in kolumnist, je v iskrivem prispevku za Wall Street Journal zapisal, da živimo v zlati dobi oblikovanja pivovskih steklenic in pripadajočih etiket. Pravi, da bi jih, če bi bil mlajši, verjetno zbiral, tako kot ljudje zbirajo znamke ali knjige. Nekdaj je na področju piva veljalo tiho soglasje o monopolu velikih korporacij, na Slovenskem pa se je skozi čas trdno v zavest prebivalcev usidrala neprekosljiva delitev med laškim in unionom. Na Hrvaškem je podobno med ožujskim in karlovačkim. Potem pa se je to spremenilo vsaj na simbolni ravni. Če se sprehodimo ob Ljubljanici, lahko poleg rdečih in zelenih steklenic na mizah lokalov opazimo tudi takšne, ki se našemu očesu kažejo kot nove.
Motivi narave in mitskih herojev
Kaj je torej značilno za to, kar v angleščini imenujejo »craft« ali »artisan« pivo in bi bilo v slovenščino nekoliko grobo prevedeno v obrtniško ali domače pivo? Kar je odlikovalo in v razmerju do uveljavljenih znamk določalo te manj komercialne primerke piv, je bila v prvi vrsti precej drugačna celostna podoba. Namesto modernih, sijočih logotipov je etiketo zdaj krasila podoba sekvoje, bizona ali poltovornjaka, ki je ostal ujet sredi orkana. Komercialno oblikovanje so, z drugimi besedami, nadomestile podobe, ki jih lahko povežemo z okoljem, iz katerega prihaja dotično pivo.
John Tierney je za The Atlantic opazoval in kategoriziral ta fenomen. Pravi, da »craft piva želijo poudarjati lokalne značilnosti«, kar večino celostnih podob deli v motive narave ali agrikulture (takšna sta recimo steelhead extra stout in boont amber ale) bodisi v podobe mitskih herojev (pivo samuel adams). Proizvodnja poskuša na zunaj sporočati to, kar je v srži njihove proizvodnje in pristane tudi v sami steklenici. Joseph F. Reese in Steven M. Schnell trdita, da mikropivovarne predstavljajo željo rastočega števila ljudi, tako proizvajalcev kot porabnikov, da bi ponovno navezali stik z okoljem, kjer živijo, in da gre pri pojavu malih pivovarjev proti velikim za »sentiment proti globalizaciji«.
Indijanci in kavboji v Ameriki
Američani svojo avtohtonost pogosto vežejo na naravne motive, na Indijance in kavboje, lahko pa se vprašamo, kako je z oblikovanjem piva v našem prostoru. Kako se naši pivovarski mojstri spopadajo s povpraševanjem po bolj specifičnih izdelkih in kako to vpliva na oblikovanje?
Ob vedno večjem turističnem zanimanju za Slovenijo gostinci rade volje ponudijo pivo, ki jasno izraža kulturo kraja. Tako prva slovenska craft pivovarna s sedežem na Vrhniki že z imenom opozarja, da gre za lokalni izdelek. Jaša Zidar, Jan Ledinek in Matt Charlesworth so leta 2008 odprli majhno pivovarno v Slovenj Gradcu Human Fish Brewery; njihov prvi namen je bil izkazati značilnosti slovenskega hmelja, ki pri množični proizvodnji tako imenovanih ležakov ali lagerjev doslej niso bile izkoriščene. Najprej so prodajali le točeno pivo, zdaj pa je mogoče njihove izdelke kupiti tudi v steklenicah.
Še ena mikropivovarna, ki slovenskost izraža že v imenu, je Carniola. Podjetje je nastanjeno v Žirovnici, za svojo vizijo pa ima razširitev prepoznavnosti ale piv na Slovenskem. Dr. Orel je novonastala mikropivovarna, ki proizvaja pivo na osnovi ajde, za katero pravijo, da ima na Slovenskem tisočletno ljudsko tradicijo. Iz Kamnika prihaja Mali grad, ki sledi vzorcu in doslej netipičnim sortam za ta prostor daje lokalno preobleko, v Vipavski dolini pa najdemo Pelicon – pivovarno, ki sledi diskretnemu oblikovanju in kreativnim idejam. Pivo, ki so ga poimenovali po Ajdovščini, so denimo internacionalizirali z out of china.
Obliko narekuje vsebina
Poplavi mikropivovarskih trendov v vseh kotih Slovenije sledita tudi Union in Laško. Oba poleg standardne ponudbe v zadnjem času na trg pošiljata linije, ki so oblikovalsko domišljene in marketinško zaokrožene. Union prav te dni oglašuje svoje prvo IPA-pivo, Laško pa že nekaj časa promovira svojo serijo specialnih vrst piva v trebušastih steklenicah, ki s svojim oblikovanjem in okusom namigujejo najprej na nostalgične elemente (v oglasih lahko vidimo stare fotografije varilnih mož; sorte citra, striptis in golding pa so pravzaprav le obujene različice nekoč že varjenih klasik). Po drugi strani pa izžarevajo edinstvenost in jo zagotavljajo s podpisom tistega, ki je pivo ustvaril, ter serijsko številko posameznega primerka.
Vladimir Mićković, del kolektiva, ki je prejela Brumnovo nagrado skupaj s Flaviarjem – ta velja za inovacijo na področju prodaje alkoholnih pijač prek spleta – opozarja, da kljub vedno bolj razširjenemu naravnemu, surovemu, preprostemu in avtentičnemu oblikovanju, ki spremlja razcvet prej nepoznanih alkoholnih pijač, to postaja uniformirano. Čeprav Flaviar deluje na področju kakovostnih žganih pijač in ne piva, ima oblikovanje pri obeh podobno nalogo. Mićković pravi: »Embalaža človeku s simboli kaže svojo vsebino, atribute in izvor. Kakovost embalaže tako lahko presojamo po uspešnosti komuniciranja vsebine ciljni publiki; rečemo lahko, da smernice za dizajn narekuje vsebina.«
Kaj torej pove steklenica? Steklenica veliko pove o naši identiteti; Slovenija je svojo istovetnost vedno morala ustvarjati na stičišču velikih kultur, ki se med seboj krešejo in dopolnjujejo. Če imata Reese in Schnell prav in se, ko nagnemo svoje pivo, res zagledamo v izvornost ter se nagibi naroda odstirajo v njegovi jedači in pijači, hkrati pa oblikovanje prav skozi uveljavljene stvari išče nove rešitve, potem nam lahko opazovanje razvoja pivovarskih smernic ponuja kaj jasen odsev.
