Zanimanje za nemški odnos do oborožene obrambe pred neoboroženimi begunci je sprožila izjava sovoditeljice desničarske evroskeptične populistične Alternative za Nemčijo Frauke Petry. Stranki so se takoj po ustanovitvi za las izmaknili sedeži v bundestagu, ko je leta 2013 za 0,3 odstotka zgrešila parlamentarni prag. Je pa zato leto kasneje dobila sedem od nemških 96 poslancev v evropskem parlamentu, da bi njeni predstavniki od lani sedeli že v petih parlamentih nemških zveznih dežel. »Potrebujemo učinkovit nadzor, da preprečimo številnim neregistriranim iskalcem azila vstop prek Avstrije. Obmejna policija bi morala dobiti zakonsko podlago, da lahko, če je treba, uporabi orožje. Noben policist ne želi streljati na begunce in tudi jaz ne. A zadnja možnost bi morala biti naslonitev na oboroženo silo,« je razpredala Petryjeva in sprožila pričakovano ogorčenje med nemškimi političnimi veljaki, ne pa tudi Nemci samimi. Strah, da desničarski populizem obuja duhove tridesetih let prejšnjega stoletja, med njimi očitno tone v pozabo. Begunci so postali grožnja, ki se je je treba otresti z vsemi sredstvi.
Od kod ideja, da so begunci grožnja? Niso se nenadoma znašli v tem svetu in še včeraj je veljalo, da jim, potem ko so izgubili svoj dom, ne moremo vzeti še prihodnosti. Tudi na evropska vrata ne trkajo šele od lanskega poletja, sedanji plimni val pa ni ne prvi ne zadnji, prav tako ni največji, tako da bi težko govorili o izrednosti, kaj šele neobvladljivosti položaja. Zgoditi se je moralo torej nekaj drugega od samih beguncev (in ekonomskih migrantov med njimi, ki tudi niso nobena novost), le da temu nihče ne posveča potrebne pozornosti in se zato pristaja na najbolj poenostavljeno razlago. Grožnjo, seveda.
In so postali. Tudi v Sloveniji, kjer jih skorajda nihče med njihovim hitrim prehodom v živo niti ni videl, le »objektivne« televizije so jih v naše domove prinašale enkrat kot vsega usmiljenja vredne razcapance na križevem potu, drugič kot potencialne teroriste in naslednjič kot packe, ki s svojimi izločki zastrupljajo naša polja in travnike ter posledično vse nas. Človeške zgodbe, s katerimi se še trudijo nekateri časopisi, nimajo nobene prave teže v času navdušenja nad resničnostnimi šovi, ki za izvoljive naredijo tako predsednika ZDA kot Slovenije, zato je tudi empatija v naši državi samo še domena nekaj prostovoljcev, ki begunce in migrante pospremijo od hrvaške do avstrijske meje. Da je občutek ogroženosti bolj pristen, je poskrbela vlada, ko je začela z bodečo žico obdajati državo, klicati na pomoč vojsko in zatirati kakršen koli civilnodružbeni ali kulturniški odpor proti temu zastraševanju.
Zastraševanju, ki nadomešča normalno politično odločanje. To se z begunci/migranti pravzaprav samo nadaljuje. Začelo se je pred poldrugim desetletjem, ko so se povsem sveži milenijski globalni razvojno-socialni (ali socialno-razvojni) cilji razblinili kot newyorška dvojčka zaradi vojnega odgovora na gnusno kriminalno dejanje oziroma zaradi premagovanja političnega in verskega ekstremizma z državnim terorizmom. Z vilensko izjavo se je Slovenija pridružila tej raboti, da ni šlo za pomoto, pa kaže njeno vračanje na kraj zločina z blagoslovom celotnega političnega spektra, z izjemo Združene levice. Da sta na isti strani zdaj tudi Nemčija in Francija, še ne pomeni, da je prava, čakanje na zgodovinsko sodbo pa še nikoli ni ustavilo obračanja zgodovinskega kolesa. Da njegovega novega drsenja proti pogubi ne opazi v vati sedmih desetletij miru uspavani Zahod, je dokaj razumljivo, živa domača izkušnja s smrtjo Jugoslavije pa vsaj nas jasno opominja, kako kratka je pot v krvavo nasilje, ko zavlada populizem.
Zato bi bilo zanimivo vedeti, kolikšen del Slovencev bi podprl zamisel o streljanju na begunce. Ali nemških 29 odstotkov ali pa bi, tako kot na koncu »tehnične ovire«, večinsko podprli uporabo »nujnih skrajnih sredstev« oziroma tistega, do česar nas bo pripeljala birokratska domišljija premierja, ki z veseljem ugotavlja, da se je njegova zamisel o skupnem evropskem policijsko-vojaškem varovanju makedonsko-grške meje na izhodu iz schengenskega območja lepo prijela med voditelji EU.
Na koncu bodo Unijo pred begunsko grožnjo – izmišljotino vse bolj prevladujoče zastraševalne politike na vrvicah kriznih in vojnih dobičkarjev – branili Makedonci s tiho bruseljsko licenco za ubijanje. Če se na njihovi meji dejansko (še) ne bo streljalo, se bo begunce potiskalo nazaj pred cevi tistih, ki so jih pognali z domov. Z orožjem, ki je tja prihajalo tudi iz Unije v konkubinatu z ZDA, ki se vse bolj obnašajo kot prek zenita prešel imperij z usihajočo civilizacijsko močjo in vse bolj prevladujočo vojaško miselnostjo. Unijino klicanje Nata na pomoč pri reševanju begunske krize ji zvesto sledi. Jasno ni samo, kaj naj vojaško zavezništvo stori. Ko je Makedonijo zalil val beguncev s Kosova, je zbombardiralo tedanjo ZR Jugoslavijo. Bo zdaj samo sebe, pravzaprav lastne članice, ki so tokratne begunce pognale na pot?
