Ob dveh častitljivih jubilejih slikarja in grafika Maria Pallija, ki danes živi in dela v Ljubljani, na Krasu ter v italijanskem Gradišču ob Soči, so se povezale tri galerije iz slovenskega in italijanskega obmejnega pasu. V italijanski Gorici rojeni slikar in grafik namreč že dolgo velja za čezmejnega umetnika, saj je pri nas prvič razstavljal konec sedemdesetih let, kasneje pa so bila njegova dela videna praktično po vsej Sloveniji. »Meja je bila nekoč problematična, kajti včasih je bilo slike težko prenesti čeznjo, saj je bil za vsako potreben poseben carinski dokument. Zdaj, ko ni več meje, tudi ni več birokracije, vendar je kontakt umetnikov iz obeh strani vseeno manjši, saj smo bolj zavzeto iskali stik v času, ko ga je bilo težje vzpostaviti,« pojasni Mario Palli.
Meje še obstajajo
V Mestni galeriji Nova Gorica je ob avtorjevih dveh pomembnih obletnicah prišlo do ideje, »da bi pripravili večji razstavni projekt, ki bi bolj kompleksno prikazal bogat ustvarjalni opus«, razkriva Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica. Tako bo omenjena galerija pod naslovom Teorem o labirintih še dobra dva tedna razstavljala najnovejše slike, ki jih je Palli ustvaril prav za ta prostor, od sredine marca bodo v Pilonovi galeriji Ajdovščina na ogled dela na papirju iz osemdesetih in devetdesetih let, v Deželni galeriji za sodobno umetnost Luigija Spazzapana v Gradišču ob Soči pa bo v aprilu in maju mogoče videti pregled petdesetletnega opusa.
V novogoriškem kulturnem domu se skušajo nenehno povezovati tako s slovenskimi kot italijanskimi inštitucijami onkraj meje, čeprav Jarčeva opozarja: »Takoj po padcu meje so bila pričakovanja zelo velika, vendar smo kaj kmalu ugotovili, da meje še vedno obstajajo, sicer ne fizično, ampak v glavah, ter tako otežujejo bolj sproščeno, spontano in neposredno sodelovanje.«
Posebno problematično je prav povezovanje v razstavni sferi, saj italijanska Gorica ne premore niti ene galerije za sodobno umetnost, zaradi česar to vlogo opravlja že omenjena galerija Luigija Spazzapana v sosednjem Gradišču. »Prav zato v naš razstavni program redno vključujemo tudi umetnike, ki prihajajo onkraj meje,« zatrjuje Pavla Jarc, Mario Palli pa ji pritrdi: »Na slovenski strani je v obmejnem prostoru galerijsko dogajanje bolj zanimivo, zato smo si tukajšnji italijanski umetniki vedno bolj prizadevali najti pot k vam kot pa slovenski ustvarjalci k nam.«
Izgubljanje v labirintu
Za naslovitev svoje najnovejše serije Teorem o labirintih se je ustvarjalec odločil, ker slike tvori več platen, združenih v »nepravilne« oblike. Kompozicija je narejena tako, da »se morajo oči gledalca premikati gor in dol ter se na ta način izgubiti v delih kot v labirintu«. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Jure Mikuž kot Pallijeve značilne podobotvorne elemente izpostavlja »skrbno izbiro formata, popolnost geometrijskih proporcev, kodificirane poteze, ritualizirano ustvarjanje, včasih skromne, komaj vidne interventne madeže, za katere se zdi, kot da se v ploskvi razblinjajo«, in podobno. Dodaja še, da v njegovih delih »vladata absolutna likovna harmonija in estetsko ravnotežje, ki v prenesenem pomenu razkrivata avtorjev pogled na ta svet«.
Mikuž ugotavlja, da Palli »živi, kar slika, in slika, kar živi«, s čimer se umetnik ne bi mogel bolj strinjati. »Slikanje ni inspiracija, ampak način, kako živim – kako jem, kako spim, diham. Ko se mi nekaj iz vsakdana zdi zanimivo, to vstavim v sliko, ki na ta način počasi napreduje, četudi milimeter po milimeter. Ideje ne padejo kar z neba, ampak je vedno treba imeti noge na tleh in ne glave v oblakih,« sklene avtor.
