V Ljubljani lahko te dni spoznamo žvižgača Juliana Assangea in njegovo svetovalko Sarah Harrison, novinarko in režiserko filma o razkritjih Edwarda SnowdnaCitizenfourLauro Poitras ter v istem dokumentarcu nastopajočega ameriškega novinarja Glenna Greenwalda. Da je druščina popolna, žvižgata z njimi še nekdanji uslužbenec ameriške agencije za nacionalno varnost (NSA) Bill Binney ter kitajski vizualni umetnik in disident Ai Weiwei.
Tem političnim aktivistom, hekerjem, raziskovalnim novinarjem in umetnikom je, jasno, skupno, da utelešajo lik demoniziranih žvižgačev, torej vohunov, ki zavoljo demokratičnih načel in vere v moč medijev razkrivajo najbolj tajne vladne dokumente o množičnem nadziranju in omejevanju svobode posameznikov. Obenem pa jih druži prijateljstvo z raziskovalcem računalniške varnosti, neodvisnim novinarjem, hekerjem in fotografom Jacobom Appelbaumom. Portrete je Američan namreč zbral v fotografski razstavi Samizdata: Dokaz zarote, ki je do 19. februarja v galeriji Aksioma.
Kritika kulture nadzora
Ime razstave je povezano s tradicijo samizdatov, svojevrstnih »naredi sam« dokumentov ali knjig, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja nezakonito (da bi se izognili cenzuri) krožile predvsem po Sovjetski zvezi. Izraz samizdata, v katerem je mogoče prebrati tudi angleško besedo za podatke (data), tako po besedah Appelbauma aktualizira nekdanji samizdat. Zaradi raziskovanja in širjenja tajnih informacij so namreč portretiranci – kot pričata zgodovina in sedanjost – za nekatere državni sovražniki, za druge junaki.
Sicer pa omenjeno tradicijo prevprašuje tudi tehnika fotografije, avtor je namreč šest pobarvanih infrardečih fotografij razstavil v tehniki cibakroma. Uporabil je Kodakov analogni film, ki je včasih služil za nadzorno snemanje, danes pa je izjemno redek. »Ker gre za ljudi, ki kritizirajo nadzor in izgubo svobode, se mi zdi uporaba teh filmov za nadzor prikladen način za kritiko kulture nadzora. V svetu digitalnega nadzora je uporaba analognega filma primeren medij za portretiranje ljudi, ki so podvrženi nadzoru,« razlaga Appelbaum v pogovoru s kustosinjo razstave Tatiano Bazzichelli. Obenem pojasnjuje, da je redko videna sproščenost žvižgačev na posnetih fotografijah posledica dejstva, da posnetki sprva niso bili namenjeni objavi, a je želel z njo poudariti, da so portretiranci tudi ljudje, ki radi opravljajo svoje delo, ne pa kriminalci ali heroji, kot nanje gleda javnost.
Skrivnostne kapsule
Ob fotografijah je razstavljena tudi nič manj nasmejana skulptura Panda pandi. Plišasta igrača je del družine pand, ki sta jih Appelbaum in Kitajec Ai Weiwei napolnila z razcefranimi koščki tajnih dokumentov o ameriški agenciji za nacionalno varnost, ki jih je Edward Snowden predal novinarjema Greenwaldu in Poitrasovi.
Vsaka panda nosi v papirnati drobovini tudi spominsko kartico mikro SD z digitalno varnostno kopijo omenjenih dokumentov. Igrače so pretihotapili iz Pekinga, s potovanjem po svetu pa so ustvarile svoj samizdata, torej nov krog tajne izmenjave informacij. Tudi ime Panda pandi je, kakopak, zakodirano, saj je panda kitajski slengovski izraz za tajno policijo, v mandarinščini pa naj bi izraz za državno varnost zvenel enako kot izraz za državni zaklad, ki ga simbolizirajo prav te črno-bele živali.
Krivda, strah, sram
Obiskovalci razstave lahko v Aksiomi opazijo tudi kapsule v obliki nakita, ki vsebujejo natrgane delce ameriški vladi izmaknjenih zgodovinskih dokumentov, pa tudi delčke zapiskov ob novinarskih razkritjih. Ker so nekateri predstavniki medijev zmogli nujne korake pri objavi zgodb žvižgačev, drugi pa so zakrivali dejstva, so drobne kapsule imenovane Krivda, strah in sram. Podporniki Snowdnovega aktivističnega dela jih lahko kupijo in s tem podprejo njegovo fundacijo, ki se še naprej aktivno upira kulturi nadzora in laži.
