Ob 67. obletnici praznovanja dneva Republike Indije si je v Slovenskem etnografskem muzeju mogoče ogledati gostujočo razstavo Phulkari o indijskih vezeninah Pandžaba in Harijane. Štiriindvajset razstavljenih ženskih naglavnih ogrinjal radoživih, predvsem rdečih odtenkov, priča o starodavni indijski tradiciji ročnega vezenja in veziljskih spretnosti, ki – sodeč po pričevanjih v stari sanskrtski literaturi in freskah – izhaja vsaj iz 2. stoletja pred našim štetjem. Več tisočletij pa naj bi bile stare bronaste igle za vezenje, ki so jih raziskovalci izkopali na arheoloških najdiščih enega najpomembnejših mest indijske civilizacije Mohendžo Daro iz leta 2700 pred našim štetjem.
Šolanje deklet
Med indijske vezenine uvrščamo najrazličnejše vrste vezenin, razlaga kustos razstave Ralf Čeplak Mencin, in nam kot najbolj znan primer omeni šale, vezene na način, ki je tipičen za Kašmir, pokrajino med Pakistanom in Indijo. Barve in načini vezenja – kašmirski vzorci, vezenine z verižnim vbodom, prepleteni ali mrežasti vzorci, vezenine na blagu, muslinu ali svili – so odvisni od pokrajine, kjer je vezenina nastala. A posebno neobičajni naj bi bili prav phulkariji – naglavna ogrinjala iz dežel Pandžab in Harijana, ki naj bi jih v Indijo prinesli Perzijci, znani kot dobri tkalci.
Da gre za fino vezenino, sestavljeno iz svilenih niti na bombažni osnovi, smo lahko hitro opazili na teh za evropske rute neobičajno velikih, tudi po dva metra dolgih ter meter in pol širokih pokrivalih z močnimi barvami in razkošnimi geometrijskimi vzorci. »Indijci so poznali skrivnosti izdelovanja naravnih barv in barvanja niti že davno pred Evropejci, a se je ob prihodu evropskih umetnih barv v 20. stoletju to znanje že delno porazgubilo,« razlaga Čeplak postopek nastanka phulkarija, ki etimološko pomeni »cvetlične vzorce«, saj naj bi geometrijski liki spominjali na cvetlični vrt. A ta pokrivala za ženske niso imela zgolj estetskega učinka, indijski guru Nanak je namreč že v petnajstem stoletju zapisal, da bo vsaka ženska, ki bo izvezla tovrstno tkanino, priznana kot izobražena.
Zapisano v zvezdah
»Phulkari, ki ga lahko vezejo samo ženske – moški so prisotni kvečjemu pri izdelovanju barv –, je še danes del življenja Indijcev. Matere ga vezejo za svoje hčere od njihovega rojstva do poroke, saj naj bi jim služil za doto. Od kakovosti in števila phulkarijev, ki jih je nevesta prinesla v zakon, pa so ljudje vsaj v preteklosti celo ocenjevali bogastvo družine,« pojasnjuje Čeplak socialno funkcijo tovrstne vezenine. Marsikatera nevesta je v novo družino prinesla celo petdeset ali več phulkarijev. Seveda je šlo predvsem za srednje in višje sloje prebivalstva.
Kot je za indijske običaje značilno, začnejo Indijke ta čislana ogrinjala za poroke, rojstva otrok in različne praznike obredno vesti na dneve, ki so po astrološkem koledarju ugodni za tovrstno opravilo, pri tem pa kar tekmujejo v domiselnosti vzorcev. Vezenje, kot denimo slovensko ličkanje, poteka v večjih skupinah, a gre kljub umetniški vrednosti phulkarija za dejavnost, ki šteje za prostočasno in družabno, ne delovno. Ženske ob tem izvajajo obrede in ustrezne molitve, mati ali stara mati pa mednje razdelita prasad (obredno hrano) in slaščice. »Zaradi emocionalne vrednosti ostajajo phulkariji vedno v lasti družine in niso nikoli naprodaj, zato so tudi razstave, kot je tokratna v etnografskem muzeju, precejšnja redkost,« sklene Čeplak.
