Veliko je dobrega. V Ljubljani smo pred leti opredelili tri smernice na področju športa: razvoj množičnega in tekmovalnega športa ter izboljšanje infrastrukture. Če vsako od teh smernic primerjamo s sestavljanko, nam je na področju množičnega športa in pri zagotavljanju športne infrastrukture uspelo vse koščke sestaviti v lepo sliko. Veliko rezerv pa je še na področju tekmovalnega športa. Ključno vlogo pri tej sestavljanki pa imajo športni klubi, ki se ukvarjajo s tekmovalnim športom. Občina jim je zagotovila vse pogoje, ampak žal rezultatov ni.
Zakaj so pri tem ključni športni klubi?Oni so načeloma nosilci razvoja. Da so klubi v tekmovanjih uspešni, ni dovolj, da imajo denimo na košarkarskem igrišču pet dobrih tekmovalcev, ampak morajo imeti najmanj še desetkrat toliko dobrih na klopi. Zmago Sagadin je v enem zadnjih intervjujev povedal, da ko je bila Olimpija dobra, so bili klubi usmerjeni v razvoj mladih igralcev. Zdaj pa so usmerjeni v kupovanje tujih. Ker je denarja v klubskih proračunih vedno manj, kupujejo nekonkurenčne igralce. Posledično so ekipe nekonkurenčne v mednarodnih ligah. Podatki kažejo, da klubi pozabljajo na razvoj mladih igralcev. Razlog za to pa je v nesodelovanju med klubi. To smo letos želeli popraviti s programom vodilnih panožnih športnih klubov.
Kaj je bil cilj tega programa in zakaj je doživel tako negativen odziv?Vzrokov je več. Od nepoznavanja, apriornega nesprejemanja novosti in sprememb do hujskačev. Športne panoge po naši oceni potrebujejo strokovnega vodjo. Cilj tega programa je bil, da bi se večina ali celo vsi klubi iz neke panoge usedli za mizo in izbrali strokovnega vodjo, ki bi usmerjal, kako bodo sodelovali, da bodo ob danih pogojih razvili kar največje število kakovostnih igralcev. Klubi bi potem podpisali pogodbo o sodelovanju, v kateri bi skupaj dorekli, kako bodo razvijali svojo panogo. Pravila bi si določili podpisniki te pogodbe, ne občina, mi bi samo pokrili plačo strokovnega vodje. Po mojem mnenju pa so prevladali zasebni interesi nad javnimi, zato klubi temu programu niso bili naklonjeni.
Predstavniki športnih klubov priznavajo, da brez občinskega denarja za izvajanje letnih programov športa težko preživijo.To je še en dokaz več, da moramo vsi bolj sodelovati, biti bolj povezani. Denar občine res postaja vedno bolj pomemben delež proračunov klubov. Zaključni računi izvajalcev letnega programa športa kažejo, da so v letu 2008 iz enega vloženega evra ustvarili devet evrov prihodkov. V letu 2014 pa so iz enega evra ustvarili le še tri evre prihodkov. Tu je Ljubljana najbolj nazadovala v primerjavi z drugimi občinami. To je zaskrbljujoč podatek, ki kaže na vrtičkarstvo v športu, ki je posledica zasebnih interesov.
Številni klubi so se ustrašili za svoje preživetje, češ če ne bi hoteli sodelovati s klubi iz svoje panoge, predvsem pa z vodilnim, ne bi bili več upravičeni do subvencij občine. Zato so se pojavili očitki, da bi občina s tem predlogom vodilnih panožnih športnih klubov izvajala genocid nad manjšimi, ki ne bi hoteli sodelovati z vodilnim klubom, ker bi recimo presodili, da ne bi mogli uresničevati svojih ciljev.Nekateri si želijo vzgojiti igralca, da bi ga zaradi odškodnine lahko čim prej prodali v tujino. Če želijo svojega varovanca prodati neposredno v Real, naj za to plačajo sami, ker je to zasebni interes. Bi pa takšnim kljub izgubljeni subvenciji vseeno omogočili, da še naprej brezplačno uporabljajo objekte.
Tistim klubom, ki bi se združili in skupaj uresničevali javni interes, pa bi omogočili dodatne spodbude. Ključno vprašanje je, ali neki klub dela v javnem interesu. Je javni interes, da vsak klub razvija samo pet športnikov in za to prejema subvencijo občine? Je javni interes izvajanje vedno bolj brutalne selekcije med mladimi? Dogaja se, da klubi določen del mladincev, ki so v nekem trenutku mogoče boljši od vrstnikov, forsirajo, da igrajo veliko tekem. Zato so bolj podvrženi poškodbam, lahko imajo težave s šolo, zaradi preobremenjenosti pa lahko opustijo šport. Po drugi strani pa na račun forsiranja teh igralcev drugi sedijo na klopi in obupajo.
Ali torej klubi ne razumejo, s kakšnim namenom jih občina subvencionira?Veliko je takih, ki razumejo, kaj je javni interes in kaj je poslanstvo športa v Ljubljani. In ti tudi dobro delajo. Očitno pa je tudi nekaj takih, ki ne razumejo, kaj je javni interes, ki ga občina z zagotavljanjem sredstev in športnih objektov uresničuje. Sem pa prepričan, da bodo prej ali slej prišli do spoznanja, da če hočejo uspevati mali klubi, morajo biti tudi vodilni klubi v panogi uspešni. Mladi igralci iz manjših klubov si morajo želeti, da bi najprej igrali v Olimpiji ali Krimu, ACH, potem pa kariero nadaljevati drugje, v tujini.
Zakaj bi morali mladi igralci najprej recimo v Olimpijo in šele nato v druge slovenske klube ali celo v tujino?Iz več razlogov potrebujemo piramidni sistem, ki navadno »porodi« največje talente, izjemne posameznike. Pa tudi zato, ker se s tem vzpostavi sistem, v katerem se najboljši klubi v Ljubljani krepijo tudi iz naslova odškodnin. Do teh prihodkov trenutno ne pridejo, ker mali klubi perspektivne igralce že kot otroke prodajajo sami naprej. Primerov, kot je bil Andraž Šporar (iz Interblocka je šel v Olimpijo in nato v Basel, op. p.), mora biti čim več, da bi bili naši vodilni klubi mednarodno konkurenčni.
Iz vaših odgovorov gre sklepati, da želite okrepiti trenutno vodilne športne klube, kot so Union Olimpija, nogometna Olimpija, Krim in tako naprej?Znano je, da veliki športni uspehi prvih ekip spodbudijo množične vpise otrok v športno panogo. Tudi zato Ljubljana potrebuje močne, stabilne, uspešne športne klube. V svetu imamo veliko primerov, ko so mesta podporniki svojih vodilnih klubov.
Torej po vašem mnenju močni vodilni klubi hkrati krepijo manjše?Da, največ pa vsi pridobijo iz medsebojnega sodelovanja. Možnosti je ogromno.
Male klube je zbodlo, češ da bi po vašem predlogu vodilni manjšim jemali najboljše igralce, kar pomeni, da sami ne bi imeli nič od tega, da so vzgojili potencialnega šampiona.Hoteli smo, da bi se športni klubi iz iste panoge vnaprej dogovorili o razvoju igralcev, prestopih in odškodninah. Kako bi to dorekli, bi bila njihova stvar. Lahko bi se tudi zmenili, da bi recimo Olimpija del odškodnine od prodaje igralca delila s klubom, iz katerega je ta igralec prišel v Olimpijo. Nikogar pa ne bi silili, da bi prestopil nekam, kamor noče. Želeli smo samo, da bi se klubi med seboj obveščali o nameri prestopa.
Pri odškodninah je že od lanskega leta v veljavi, da morajo klubi občini pri prvem prestopu igralca v neljubljansko moštvo plačati polovico morebitne odškodnine. Zakaj?Gre za odškodnino pri mladih igralcih, ki še niso v članskih selekcijah. Vzrok je zelo enostaven, ker Ljubljančani, ki z davki polnijo občinski proračun, klubov ne subvencionirajo zato, da bi ti svoje igralce že zelo mlade »prodajali« v klube izven Ljubljane. Radi bi preprečili, kar se je skoraj zgodilo s Šporarjem, ki bi skoraj šel v Maribor, pa se je na srečo ustavil v Olimpiji.
Se pa številnim poraja vprašanje, če so odškodnine v mladinskih kategorijah sploh potrebne. Podpiram predlog, da bi jih ukinili, ker občina s sredstvi in infrastrukturo zagotavlja vse pogoje, da te niso potrebne.
Igralce torej želite čim dlje obdržati v ljubljanskih krogih. Ampak v klubih so opozorili, da občina ne more delegirati pravil pri odškodninah, ker ta pravila določajo mednarodne krovne zveze, kot so FIFA, FIBA in podobne.Občina krepi in spodbuja šport v javnem interesu. Če nekdo ne želi uresničevati tega interesa, mu ni treba kandidirati za občinska sredstva in brezplačno uporabo športnih objektov. Naj investira zasebni kapital in potem lahko dela, kar hoče. Spet smo pri zasebnem in javnem interesu. Če hočejo klubi za izvajanje svojih programov dobiti občinska sredstva, morajo javni interes uresničevati tako, kot to v strateških dokumentih, proračunih in letnih programih športa opredeli mestni svet.
