Košarkarji Uniona Olimpije, hokejisti Olimpije in Jesenic, nogometaši Maribora in Olimpije, vsi športniki pod okriljem smučarske zveze, rokometaši in še mnogi tekmovalci iz individualnih športov ter športov, ki niso v ospredju medijske pozornosti in imajo zato še več težav, so primorani razmišljati o velikih finančnih preglavicah. Mnogi vodilni možje športnih klubov pravijo, da je recesija kruto udarila v slovenski šport. Ampak ali je kriva le recesija ali bi se dalo bolje poslovati in razporejati denar?

Med najbolj očitne primere finančnega strmoglavljenja spada Union Olimpija. Klub, ki je pred leti užival ogromen ugled v Evropi in se leta 1997 prebil celo na zaključni turnir evrolige, danes diha na škrge. Dolg naj bi znašal okoli pet milijonov evrov. Košarkarji, če imajo možnost, zapustijo klub in odidejo v tujino, tisti, ki so ostali, so pred kratkim celo stavkali. To je le pika na i tragikomičnim finančnim zablodam, ki so se v Tivoliju vrstile več let, poznavalci pravijo, da so se začele že v zlatih časih. Težko je razumeti, da so imeli po neuradnih podatkih nekateri košarkarji v tej sezoni kljub težkemu položaju astronomske plače. Tako so okoli Tivolija krožile govorice, da je imel Sani Bečirovič 50.000 evrov mesečne plače in Vlado Ilievski še pet tisočakov več. Podobno vsoto pri nogometaših Olimpije dobiva Milan Purović, a velik del prispeva Sporting iz Lizbone, ki ga je posodil v Ljubljano. Ti trije primeri so zgolj ekstrem, velika večina preostalih športnikov se mora sprijazniti s precej nižjimi vsotami.

Tako mnogi nogometaši "na študentsko napotnico" igrajo za pičlih 500 evrov na mesec. Nekateri dobijo več, a je zelo malo takšnih, ki na mesec pospravijo več kot 2000 evrov neto. Za nameček imajo klubi težave z dolgovi. Po podatkih z 31. januarja 2010 imajo vsi slovenski nogometni klubi, ki imajo ob tem težave s tekočim poslovanjem, tudi ker so pogoste novice o blokiranih računih, 1,3 milijona evrov davčnega dolga. Veliko ga ima Maribor, ki je lani začel odplačevati 800.000 evrov dolga do države. Nekaj sto tisoč evrov naj bi bilo predvsem s pomočjo prodaje Reneja Miheliča poplačanih. Pomagal jim je tudi ne najbolj atraktiven, a glede na razmere donosen prestop Mirala Samardžiča v Moldavijo, da je mladenič le malo napolnil izsušeno blagajno in tako kolegom prihranil skrb za plačo ali dve.

Razmere niso boljše niti v hokeju. Jesenice in Olimpija so pred letošnjo sezono močno skrčile plače za igralce. Govori se, da za 30 do 40 odstotkov, kar pomeni, da predvsem domači hokejisti niso več tako dobro plačani kot nekoč, ko je bila premija za naslov državnega prvaka visoka tudi do 10.000 nemških mark. Po naših informacijah je bil letos najbolje plačani tujec v Sloveniji Frank Banham, ki je prejemal 13.000 evrov mesečne plače, drugi tujci pa so dobivali okoli 5000 evrov manj. Pri Olimpiji je bilo okoli financ letos več zdrah kot na Jesenicah, saj Ljubljančani še zdaj ne prejemajo rednih dohodkov, medtem ko v Podmežakli glede tega ni večjih težav. Vodstvi obeh klubov skušata na vse kriplje privabiti čim več sponzorjev, a se zdi, kot da je to boj z mlini na veter, saj je trg v težkih časih preveč opustošen. O blokiranih računih v najmočnejših slovenskih hokejskih kolektivih smo že pisali, najbrž pa ne bomo udarili mimo, če zapišemo, da je igranje za sveti dres oziroma klubsko čast postal le še mit.

Če se ustavimo še pri rokometu, velja omeniti, da iz prve državne lige za moške v vsaki sezoni izstopajo klubi kot po tekočem traku. Letos je denimo že pred začetkom sezone iz prvoligaške druščine poniknil trboveljski Rudar, prav tako pa je izstop grozil slovenjgraškemu Preventu. Še večji kaos je v ženski konkurenci, kjer so se v letošnjem koledarskem letu zaradi prazne klubske blagajne umaknili Brežice in Kočevje.