Govorim seveda o dronih, trotih oziroma brezpilotnih letalnikih, kot jih poimenuje zakonodaja. Po poročilih z druge strani Atlantika so bili letos najbolj priljubljeno novoletno darilo, industrijsko pa jih uporabljajo tako fotografi, snemalci kot tudi kmetje, reševalci, medijske hiše in seveda vedno prisotne obveščevalno-varnostne agencije vsega sveta.
Razvijalci hitijo s ponujanjem vedno večjega števila različnih modelov, futurologi napovedujejo dostavo pošte in paketov, zagovorniki zasebnosti pa v sodelovanju z državnimi organi razmišljajo, na kakšen način zaščititi posameznika, nad katerim skoraj neslišno brenči vedno več stvari, ki snemajo, nadzirajo in analizirajo.
Tudi regulatorji hitijo. Na obeh straneh Atlantika se ukvarjajo z registracijo teh naprav, s tečaji za nadobudne »pilote« in s postopki, s katerimi bodo zamejili število nesreč in zlorab te tehnologije. Kot vedno sta tudi tukaj ključna informiranost javnosti in javno izražanje mnenj o tej tematiki. Samo tako bomo namreč dovolj izobraženi za sprejemanje političnih odločitev o regulaciji ter prepovedani in dovoljeni uporabi.
Vmes beležimo incidente: padec na smučarski progi med tekmovanjem, vedno več #fail kompilacij na youtubu, prepoved letenja med ameriškim Super Bowlom, dubajske dirke z droni, vedno večja prisotnost letalnikov na bojiščih po vsem svetu.
A tokrat bi res lahko razvoj celotnega področja razvijali drugače, kot smo se teh zadev lotevali do sedaj. Ko smo v vseh primerih čakali na »černobilsko katastrofo« in se šele potem začeli odločati o tem, ali bi bilo mogoče pametno za določeno področje vzpostaviti pravila igre in delovanja.
