Malo verjetno je, da bi se na koncu tudi dejansko odločili in ključe zaupali modrim angelom. A na področju informacijske tehnologije se trendi obračajo ravno v to smer. Vedno več držav namreč od razvijalcev programske in strojne opreme zahteva tako imenovani dostop skozi zadnja vrata, s katerim bi lahko nemoteno brskali po vaših napravah in programih ter skrbeli za to, da bi bili vi varni. Logično, kajne?
Problem se pojavi pri zahtevi, da razvijalci programske in strojne opreme v svoje izdelke namenoma namestijo varnostno luknjo. Se pravi, da se zavestno odločijo za slabšo rešitev in jo tako dodajo vsem drugim napakam v programski ali strojni opremi, ki so tam ponesreči. Tako so končni izdelki še nevarnejši kot sicer, hkrati pa nihče ne ve, kdo natančno bo vstopil skozi vrata, ki naj bi bila tam samo za policiste.
Kot naročeno je v približno istem času izbruhnil škandal z enim največjih proizvajalcev mrežne opreme Juniper. Raziskovalci so namreč ugotovili, da je v nekaterih serijah izdelkov tega proizvajalca, ki med drugim oskrbuje večje korporacije in državne ustanove po vsem svetu, NSA vsaj posredno sodelovala pri razvijanju varnostne luknje, s katero je lahko prisluškovala tudi kriptiranemu prometu, ki je potoval skozi te naprave. Težava je, da sedaj nihče ne ve, kdo vse je poleg NSA še vedel za to luknjo in kdo vse jo je izkoristil.
A se za vladni dostop skozi zadnja vrata ogrevajo tako Britanci kot Američani in Nemci. Predvolilna tekma v ZDA je postregla z zanimivimi izjavami predsedniških kandidatov, ki se večinoma nagibajo k »sodelovalnemu« odnosu med politiko in razvijalci programske in strojne opreme. Saj veste – za varnost gre!
Tema bo v prihajajočem letu zagotovo del ene najpomembnejših bitk za posameznikovo komunikacijsko zasebnost in bo pomembno odločila o razmerah za delo in življenje v informacijski družbi. Hkrati bo to tema, pri kateri bo zelo pomembno, katerega od ekstremov bodo ljudje vzeli za svojega – bo to varnost ali zasebnost?