A za zdaj zgolj kot potencial, saj je Mislinja naša izvidnika pustila popolnoma ravnodušna. V tipično podeželsko-vaško občino smo tokrat poslali ruska izvidnika. Antonu Kuprijanovu in njegovi prijateljici se je pridružil prijatelj Vitalij Severov, ki pride na obisk v Slovenijo večkrat na leto. »Odkrito povedano, tega konca Slovenije ne poznam dobro,« pove Anton, ki si z informacijami ni mogel pomagati niti na spletenih straneh. »Strani občine in turističnega društva, kjer se vidi, da so dejansko zelo aktivni, so le v slovenskem jeziku in tudi vizualno prav nič privlačne,« pove sogovornik, ki se je med bivanjem pri nas že dobro naučil našega jezika.
Na kosilo v staro furmansko gostilno
Ker je verjel, da bo na kraju samem dobil potrebne informacije, se je v petek dopoldne odpravil v kraj, ki nosi ime po reki, ki priteče izpod Rogle skozi dolgi Mislinjski jarek ali narečno Mislinjski graben. Občina, kot je pozneje izvedel, svoje turistične informacijske pisarne dejansko nima, je pa turistično društvo v stavbi, ki si jo delita občina in policija. »Vendar je bila občina v petek ob 12. uri zaprta, prijazna direktorica pisarne pa naju je vseeno sprejela in povedala, da nama z veseljem pomaga. Žal o turističnih atrakcijah dama ni bila preveč informirana, češ da ni iz Mislinje. Po kakšno informacijo več nas je usmerila v Slovenj Gradec, kjer je TIC. Smo pa od nje dobili podatek o kulinariki. Najprej je predlagala bližnjo picerijo, kot možnost omenila še malice v gostišču Jožko ter morda njej bolj drago gostilno Repolusk.« Tja se je lačna izvidniška ekipa tudi odpravila. V stari furmanski gostilni, kjer so se že pripravljali za večje večerno slavje, so jih toplo sprejeli. »Postregli so nas z bogatim mesnim krožnikom, kjer ni manjkalo različnih vrst mesa, navdušila pa je koroški kuhan hren, ki ga imajo navado tu postreči ob mesu,« pove Anton, ki je informacije o Mislinji in tem, kaj početi naprej, iskal kar pri gostincu.
Čeprav v Sloveniji turistično ponudbo vse pogosteje gradimo na lepotah narave in aktivnostih v njenem osrčju, pa pozabimo, da so tudi gostje, ki kraja ne odkrivajo s pohodniškimi čevlji in nahrbtnikom, niti ne s kolesom. To sta potrdila tudi Anton in Vitalij, ki kot turista iščeta zgodovino, arhitekturo in tudi kulturo kraja. »Žal pa nama Mislinja nič od tega ni dala. Zanimiv je bil že odgovor gostinca, ki je v smehu dejal, da imajo nekaj klasičnih cerkva, celo dve žagi, ki smo jih opazili ob prihodu v občino, skakalnico, ponosni pa so tudi na Hudo luknjo, ki pa si jo je mogoče ogledati le ob predhodni najavi.« Tako sta ostala brez ogleda ene najstarejših turistično urejenih jam, kjer, če gre verjeti starim pripovedkam, včasih ponoči štopata črna baba in bela žena. »Glede na čas smo v soboto pričakovali vsaj kakšen pustni sprevod, a plakata zanj nismo nikjer zasledili, ravno tako ne povabila gostinca,« pove.
Zaradi pomanjkanja gostoljubja v sosednjo občino
Težav nista imela le z iskanjem turističnih atrakcij; zalomilo se je tudi pri prenočišču. »Izkazalo se je, da je v občini mogoče prespati le v gostišču Jožko, kjer pa se je zdelo, da nismo bili ravno zaželeni. Ko smo hoteli preveriti, ali se razumemo o ceni prenočišča in 30 evrov pomeni na sobo ali na osebo, se je gospodar razjezil in nas poslal prenočit v Velenje ali Slovenj Gradec, kjer naj bi po njegovih ocenah dali za nočitev od 45 do 50 evrov. Ker nam nesramnost ni ustrezala, smo se dejansko tudi obrnili in se usmerili proti Slovenj Gradcu.« Vendar se odkrivanje naše deželice tukaj seveda še ne konča; ob vznožju Uršlje gore so tavali in iskali vrata Turistične kmetije Ravnjak (našli so jo na spletni strani), ki pa so kljub trkanju in zvonjenju ostala zaklenjena. Tako družbi ni preostalo drugega, kot da se odpravi do Vitanja, kjer so bili v gostišču Kuzman toplo sprejeti. Gospodarica jim je izročila ključ vhodnih vrat, saj se je družba odpravila odkrivat nočni utrip mesta in ga tudi našla v bližnjem baru Izvir. »Med spremljanjem košarkarske tekme med Grčijo in Rusijo na velikem ekranu smo prijetno kramljali.«
Soboto je družba izkoristila za ogled Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT). »Priključili smo se vodenemu ogledu po razstavi. Simpatičen vodnik je vodil po razstavi v slovenskem jeziku, omenil pa, da imajo tudi rusko govorečega vodnika, ki pa ga je treba prej naročiti. Naše znanje jezika in cirilice so izkoristili prav vsi v skupini, ko smo jim prevedli nekaj besedila na etiketah s hrano, ki so jo astronavti imeli s seboj,« pove Anton in doda, da si bo zagotovo prišel ogledat tudi napovedano razstavo fotoaparatov, ki so jih astronavti imeli s seboj v vesolju.
»Ne rad, pa vendar ne morem, da ne bi primerjal Mislinje in Vitanja. Občini, ki sta oddaljeni le 12 kilometrov, pa tako različni. V Vitanju je označena vsaka kulturna znamenitost, vsaka hiša, spomenik, ki ima svojo zgodovino. Tudi lokalne spominke oglašujejo praktično že sredi ceste. V Mislinji smo s težavo našli Zoisov park. Kažipot nas je usmeril z glavne ceste na stransko, ampak to je bilo tudi vse. Pomagali smo si z lokalnim prebivalstvom, ki nas je usmerilo na nekaj kvadratnih metrov veliko jaso z nekaj drevesi in klopco,« razočarano pove sogovornik. Pogovor sklene: »Odšli smo odkrivat Mislinjo, a na koncu odkrili Vitanje.«
