Ko začne Alenka izvidniško pripoved z vožnjo iz Ljubljane v petek zjutraj, jo prekine Roy, naj ne pozabi na internetne peripetije že pred začetkom potovanja. Pomanjkanje znanja angleščine domačinov iz Lovrenca na Pohorju je Roy izkusil že pred srečanjem v živo, ko je po internetu poskusil stopiti v stik z lokalnim turističnim informacijskim centrom (TIC). Brez slovensko govoreče žene mu to ne bi uspelo, saj mu je Alenka morala pomagati na kar dveh točkah: prvič, da je sploh našel njihovo slovensko-nemško spletno stran, in drugič, ko je želel pridobiti informacije o prenočiščih. »V TIC sem poslal dve e-pismi, vendar mi sploh niso odgovorili. Ko je to storila Alenka v slovenščini, je odgovor dobila v nekaj minutah.« Zgodba se je ponovila pri komunikaciji z apartmaji Lipnik, ki so jim jih priporočili v TIC. »Moje povpraševanje v angleščini ni dočakalo odgovora, ko pa je tja poklicala Alenka dan pred odhodom, je prenočišče po telefonu rezervirala v nekaj minutah,« pove Roy, ki bi se brez osebne prevajalke že večkrat poslovil od misli na obisk Lovrenca na Pohorju.
Lovrenc na Pohorju med zimskim spanjem
Petkova vožnja do cilja je potekala veliko bolj gladko. »S pomočjo avtomobilske navigacije smo tja prispeli brez težav, čeprav so bile tudi table od Ruš naprej zelo natančne. Vendar smo se raje zanesli na tehnologijo, saj se nam je nekoliko mudilo.« Razlog? »V petek je TIC odprt samo do 14. ure, ob koncu tedna pa je zaprt,« povesta vešča popotnika, ki rada odkrivata različne kotičke naše lepe dežele. V skladu z izvidniškim kodeksom je v pohorski TIC vstopil samo Roy, da bi videl, kaj lahko doseže kot tujec. »Gospa je bila izjemno prijazna, vendar je bil vpliv jezikovnih preprek na komunikacijo očiten. Na list mi je napisala ime restavracije v sosednji vasi, dosti več pa se nama ni uspelo sporazumeti,« pove Roy o uslužbenki, ki mu je predlagala pogovor v nemščini. »Videti je, da so odvisni predvsem od turistov iz sosednje Avstrije, saj nemščina prevladuje tako pri pogovoru s turističnimi ponudniki kot na brošurah,« ugotavlja Roy.
Da bi nadomestila deficit v komunikaciji, je za njim v TIC posebej vstopila še Alenka. Tudi ona je pohvalila ljubeznivost informatorke, ki ji je zaupala, da imajo žal zelo malo turistov in so posledično turistično nerazviti. »Povedala mi je tudi, da je v okolici samo ena gostilna, ki ni picerija, zato smo se odločili tam ustaviti pozneje.« Povprašala jo je tudi po spominkih, ki pa so jih pred kratkim nehali prodajati zaradi davčnih blagajn. Vendar je na koncu informatorka vseeno našla leseno piščalko, vrtavko in magnet z napisom Lovrenc na Pohorju in jih podarila naši turistki. »Vsi trije izdelki so bili kvalitetno narejeni in zelo lepi, tako da je res škoda, da jih ne prodajajo več,« pripomni Alenka. Manj navdušena pa je bila nad ponujenimi brošurami: »Izbor je bil zelo reven in vse so bile na voljo samo v slovenščini in nemščini, poleg tega so se mi zdele tudi presplošne in zato neuporabne,« oceno poslovalnice TIC sklene simpatična izvidnica.
»Samo ena gostilna, pa še ta brez hrane!«
Na podlagi pestrejših informacij, ki jih je prejela Alenka, se je izvidniški trio najprej odpravil na večurni sprehod mimo lokalnih znamenitosti. Na sprehodu po čudovitem soncu in svežem zraku ter ob spremljavi otroškega smeha so se sprehodili mimo nabora zaprtih kulturnih spomenikov: cerkve svetega Lovrenca, sušilnice sadja in Čebelarskega doma. V prvo niso mogli niti pokukati, pri drugi, ki je bila očitno zapuščena, ni bilo videti kaj drugega od napisa, tretjega pa so si tudi lahko ogledali zgolj od zunaj, vendar se jim je od vseh obcestnih postojank najbolj vtisnil v spomin. »To je bila največja zbirka panjskih končnic, kar sem jih videl v Sloveniji,« navdušeno pove Roy. Dom je bil po pričakovanjih zaprt zaradi zime, zato so si lahko le predstavljali, kaj vse se tu dogaja poleti.
Po dolgem sprehodu so se odločili potešiti lakoto v gostilni Kores v bližnji vasi s prikladnim imenom Puščava. Gostilna ima resda bogato tradicijo, vendar precej pusto sedanjost. Gospa lastnica jim je, edinim gostom, ob prihodu ponudila nekaj jedi z okrnjenega jedilnega lista: puranje ali svinjske zrezke ter ocvrt ali pire krompir. »Vidi se, da gostilna komaj živi. Ker zaradi pomanjkanja gostov kuhajo le ob koncu tedna oziroma ob predhodnem naročilu, nam je gospa predlagala, da se vrnemo naslednji dan,« razložita razočarana, vendar razumevajoča izvidnika. Ponujeno jima ni nič kaj dišalo, vendar je lakota v tistem trenutku prevladala – potešili so jo z odlično solato in domačo modro frankinjo. Okusnosti navkljub pa lahko kosilo ni dolgo zaleglo. Ob vrnitvi v Lovrenc na Pohorju so se bili tako prisiljeni ustaviti še v edini restavraciji, piceriji Škorpijon (»naša edina druga opcija je bila Mercator«), od koder so s seboj vzeli ne preveč okusno pico. »Ne ravno kulinarično doživetje, ki smo ga iskali,« v smehu pove Alenka, ki s svojo družino na izletih vedno rada pokusi kaj domačega.
Pri prijaznih, a presenečenih domačinih
»Kje pa ste nas našli?« je bil stavek, ki so ga tisti konec tedna naši turisti slišali na vsakem koraku. Tako jih je med drugim pozdravil tudi gospod Lipnik, ki upravlja najbolj oglaševane nastanitvene kapacitete v vasi. Njegove apartmaje – na voljo sta dve sobi, ena za tri in druga za šest ljudi – so izvidniki našli po priporočilu TIC. »Apartmaji so del zasebne hiše, kjer živijo lastniki, in so kljub starosti zelo udobni,« o prenočišču povesta izvidnika. »Najbolj mi je bilo všeč, kako je strmo stopnišče do njih skrito za vrati omare, kjer jih ne bi nikoli pričakoval,« smeje pove Roy.
Naslednje jutro jima je gospodarica pripravila brezplačni zajtrk. »Zajtrk je bil dober in tipično slovenski,« opiše Alenka. »V zajtrkovalnici za goste so nas ob dogovorjeni uri pričakala jajca, čajna klobasa, šunka, sir, olive, maslo, kruh, mleko in čaj. Gospa je bila zelo topla in je vprašala, kaj naj pripravi za otroka.« Po zajtrku je skrb za goste prevzel gospodar in jim s ponosom razkazal svojo kmetijo. Čeprav je gospod Lipnik govoril samo slovensko, so pri njem preživeli prijetno dopoldne, kot nalašč narejeno za najmlajšo izvidnico. Lastnik jim je namreč razkazal svojo kmetijo, katere vrhunec je bilo božanje konj, o katerih Noa še danes govori z navdušenjem. »Na kmetiji imajo sedem konj in štiri ponije ter ponujajo vožnje s kočijo. Gospod je že prijazno osedlal ponija, da bi lahko Noa jahala, vendar se je preveč ustrašila in je tako rajši občudovala živali z nogama trdno na tleh,« se spominjata srečna starša, hvaležna za lepo gesto.
V iskanju domače hrane
Ob odhodu s kmetije sta se izvidnika pozanimala še po priporočilih za aktivnosti tistega dne – želeli so si na enourni sprehod, nato pa končno pojesti nekaj zares dobrega. Kar se tiče sprehoda, jih je gospod poslal na krožno cesto, priljubljeno sprehajalno potjo med domačini. Za kosilo pa jim je toplo priporočil gostilno Šarman v deset kilometrov oddaljeni vasi Ožbalt, saj naj okolica ne bi premogla nič okusnega. »Zagotovil nama je, da je ta gostilna najboljša daleč naokoli, prava češnja na vrhu torte,« povesta izvidnika.
Po krožni cesti, ki se vzpenja v hrib do visoko ležeče kmetije in spet nazaj, niso naredili celega kroga. Z nje so jih nazaj v vas pregnali spuščeni grozeči rotvajlerji, ki so čuvali »eno tipičnih slovenskih kmetij s spuščenimi psi«. Tako je bil hitro na vrsti obisk opevane gostilne, ki pa jih je, morda zaradi previsokih pričakovanj, morda pa zaradi drugačnega okusa pustil hladne. »Najprej natakarica, sicer ena redkih z osnovnim znanjem angleščine, ni vedela, kaj nam ponuditi pod naslovom lokalne jedi. Poleg tega naročeno ni bilo preveč okusno,« z obžalovanjem povesta kulinarična navdušenca. Na mizi so se znašli specialiteta splavarski golaž, postrv, čebulna in česnova juha, ki je bila tudi edina deležna pozitivne ocene. Za sladico so si privoščili štruklje z brusnicami – »slabši, kot smo jih navajeni drugod po Sloveniji« – in specialne splavarske palačinke z jabolki in cimetom – »kombinacija okusov nama sploh ni ugajala«. Z naročenim je bila še najbolj zadovoljna Noa, ki se je lotila koruznih žgancev. »Ne razumeva, zakaj so domačini tako navdušeni nad njihovo ponudbo, sumiva pa, da zaradi velikanskih porcij,« izvidnika poskušata najti vzrok za polno gostilno. Njuna ocena celotne izkušnje? »Skrajno povprečno.«
Na začetek časa
Za zadnjo postojanko njihovega izleta so si prihranili potovanje v času do najstarejše, 500 let stare hiše na Slovenskem, ki je v brošuri opisana kot petdesetletnica. »Pogled je bil izjemen – okoli hiše idiličen gozd, pred hišo pa na klopi starejši gospod, ki v njej živi vse od rojstva.« Kajpada presenečen nad nenapovedanimi obiskovalci jih je povabil v notranjost svojega doma, kjer so v temi komaj razločili ostanke z razstave izpred nekaj let. Gospod ni razumel, zakaj so prišli k njemu, namesto da bi šli na Zlato lisico. Ponovil je že večkrat slišan slogan Lovrenca na Pohorju: »Kje ste pa mene našli? Tu ni bilo nikogar že leta!«
