Ambrož Čopi, skladatelj in zborovski dirigent
(za ustvarjalno in poustvarjalno delo zadnjih dveh let)
Ambrož Čopi, skladatelj, dirigent, glasbeni pedagog in neutrudni organizator s svojo ustvarjalnostjo navdušuje izvajalce in poslušalce, z umetniško strastjo in predanostjo glasbi pa navdihuje mlade glasbenike, je v utemeljitvi nagrade zapisala Lea Hedžet. »Z zagnano vsestransko dejavnostjo je postal ena največjih avtoritet v slovenski zborovski glasbi, številne izvedbe domačih in tujih zborov pa dokazujejo, da sodi Čopi med najvidnejše slovenske skladatelje vokalne glasbe.«
Iz postimpresionistične ali ekspresionistične šole si je Čopi z leti v izrazno bogatih, muzikalno in tehnično zahtevnih kompleksnejših skladbah oblikoval svojstven in prepoznaven glasbeni jezik širokega zvočnega razpona. Njegova sakralna dela so bila izvedena po vsem svetu, prav tako tudi njegove vokalno-instrumentalne skladbe; njegova skladateljska tvornost je bila med drugim potrjena na štirih avtorskih ploščah, ki so jih pod vodstvom Stojana Kureta, Martine Batič in avtorja samega posneli Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča, ČarniCe, Slovenski komorni zbor in Komorni zbor Ave. Prav zadnja dva sta izjemno uspešno izvedla projekta Sanjam/Musica profana in Praeparate corda vestra/Musica sacra, ki sta krona Čopijevega izjemno odmevnega ter kakovostnega ustvarjalnega in poustvarjalnega dela zadnjih dveh let. »Pri vsem tem pa kot umetnik in pedagog, predvsem pa kot človek, vseskozi ohranja redko in dragoceno željo po konstruktivnem ustvarjalnem sodelovanju. Z njo povezuje skupnost in ustvarja lepoto.«
Janusz Kica, režiser
(za ustvarjalni opus v slovenskih gledališčih)
Režiser Janusz Kica že dobri dve desetletji soustvarja in bogati slovenski prostor z vrhunskimi uprizoritvami, ki jih odlikujeta lepota in skladnost vseh elementov gledališča. »V ospredje postavlja igralca in s tem združuje bogato igralsko tradicijo slovenskega gledališča z mojstrskim zamahom svetovljanskega režiserja,« je v utemeljitvi nagrade zapisala Saša Pavček. »Z njemu lastno umetniško držo je v domala celotnem slovenskem gledališkem prostoru ustvaril uprizoritve, ki ne poznajo razlik med osrednjimi in manjšimi gledališkimi družinami, med nacionalnimi ustanovami in priložnostnimi skupinami, saj netijo prvobitno gledališko strast, s katero gledalcu odpirajo nove svetove, ga nagovarjajo in mu burijo domišljijo.«
Janusz Kica se je rodil leta 1957 v Wroclawu na Poljskem, pozneje je študiral in deloval v Nemčiji, v Avstriji, na Madžarskem, Hrvaškem in pri nas. Nagrado Prešernovega sklada je prejel zlasti za postavitvi Pohujšanja v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja v Drami SNG Maribor in Gradu Franza Kafke v SNG Drama Ljubljana. S prvo predstavo je dokazal, da zna pronikniti v dušo slovenskega žitja in kulture, z inteligentno režijo pa je aktualno in duhovito osvetlil Cankarjevo integralno besedilo. Lani je z režijo Gradu sklenil trilogijo uprizarjanja del Franza Kafke (po Ameriki in Procesu); predstava je ostala zvesta duhu romana, z lepoto zadržanega, dovršenega izraza pa je ponudila izvirno interpretacijo besedila in znova dokazala moč gledališke umetnosti.
Aleksij Kobal, slikar
(za razstavi Nocturno in Območje zajetja)
Likovno ustvarjanje Aleksija Kobala neprekinjeno odraža sodobno globalno in lokalno družbo, civilizacijsko in tehnološko izpolnjeno, a v bistvu odtujeno in osamljeno, s čimer se zapisuje v krog družbenokritično angažiranih ustvarjalcev, je v utemeljitvi zapisala Nives Marvin. Hkrati umetnik izbrani medij raziskuje in z njim eksperimentira: na njegovi tridesetletni slikarski poti sledimo različnim ciklom, ki jih vedno znova na novo oblikuje in nadgrajuje. Njegova dela vselej na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter hkrati nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti.
Slike velikih formatov iz ciklov Nocturno (v Obalnih galerijah Piran, v razstavišču Monfort) in Območje zajetja (v Bežigrajski galeriji v Ljubljani), ustvarjene v zadnjih letih, pomenijo kvalitativen preskok v smislu izčiščevanja slikovne površine v smeri zrelega in zelo aktualnega izpovedno-sporočilnega izraza. Navidezna preprostost in minimalizem sta osredotočena zgolj na bistvene elemente sporočilnosti (modro nebo, oblaki, zapuščene stavbe, največkrat je mogoče prepoznati industrijske objekte, stopnišča, ograje in podobno); Kobalova urbana pokrajina se v variacijah ponavlja na številnih platnih, vsakokrat pa deluje kot skrivnostna, metafizično občutena kulisa. »Cikla odsevata Kobalov specifičen in angažiran avtorski izraz, pogojen s senzibilnim in skrajno intimnim izkušanjem, doživljanjem in videnjem vsakdana.«
Cvetka Lipuš, pesnica
(za zbirko Kaj smo, ko smo)
Slovenska pesnica, rojena v Železni Kapli leta 1966, je predstavnica tiste slovenske literature, ki nastaja zunaj državnih meja, iz svojega bivanja pa je naredila zgodbo, razpeto med domačim krajem, Celovcem, ameriškim Pittsburghom, kjer je preživela slabih deset let, in Solnogradom, kjer trenutno živi in dela, je v utemeljitvi nagrade Cvetki Lipuš uvodoma zapisal dr. David Bandelj. Je avtorica sedmih pesniških zbirk – večina jih je bila tudi prevedena v nemščino – v katerih upesnjuje različne plasti bivanja z vseskozi prisotno težnjo po globokem seganju v silnice, ki ga utemeljujejo in opredeljujejo. Nič drugače ni v zadnji pesniški zbirki z zgovornim naslovom Kaj smo, ko smo.
Pesnica, za katero je značilno razbijanje horizonta pričakovanj bralca, tudi v tej zbirki razpira mnogoterne pomene o bivanjski danosti vsakogar izmed nas. »Njen pesniški glas je suveren, klen in brezkompromisen,« meni Bandelj. »Brez dvoma smo priče eni najbolj telesnih zbirk, ki je v zadnjih letih izšla v slovenskem prostoru, ki pa se v svoji konkretnosti in mesenosti vseskozi naslanja tudi na duha in njegove emanacije.« Pisava Lipuševe s tem vzbuja močno težnjo po psihofizični enotnosti, ki jo družba pogreša od antike dalje. »V močni navezavi na evropsko pesniško tradicijo se s to zbirko pesnica postavlja v sam vrh sodobne slovenske poezije in ji nastavlja zanimivo mrežo, ki jo bo vsak njen pripadnik lahko sprejel kot izziv in spodbudo.«
Mojca Smerdu, kiparka
(za razstavo skulptur v Galeriji Murska Sobota leta 2015)
Kiparstvo Mojce Smerdu se je oblikovalo od druge polovice sedemdesetih let 20. stoletja naprej; njeno ustvarjalno razmišljanje se je razvilo iz značilne morfologije ženskih oblik, ki so se izvile iz mase v betonu v pomenljivo figurativno metaforiko, je med drugim zapisano v utemeljitvi nagrade. Postmodernistična morfologija in estetika, nova tehnološka poetika, iskanje izhoda iz anonimne govorice oblik v smeri prečiščevanja do samostojne in individualne avtorske govorice – vse to je nazorno odmevalo na njeni lanskoletni pregledni razstavi v Galeriji Murska Sobota, zlasti v njeni žgani glini, tako v monumentalnih kot tudi v malih terakotah.
»Za zasnovo gradnje njenega kipa se zdi, da se v ustvarjalnem procesu predaja intuitivnosti, iz katere skoraj spontano nastajajo mehki in hkrati odločno zloženi kipi, stkani pravzaprav iz glinene niti,« še navaja obrazložitev. »Mojca Smerdu nikoli ne zapušča oblike. In njene oblike izvirajo iz naravnega in organskega sveta /.../, hkrati pa iz izkustva človeških rok, iz izročila lončarstva, v formah, ki se kažejo kot primeri stare civilizacije, s pripadajočo občutljivostjo in svojevrstno čutno asociativnostjo.« Kiparkin cilj je predvsem preprostost: prvotnost, čistost oblike, katere ideali so tisti, ki nimajo starosti in ki se ne starajo – in ki so sredi vsesplošne ekskluzivnosti, izbirčnosti in specialističnih nagonov vedno zaželeni in vedno dosegljivi. »Zanima jo novo, toda tisto novo, ki ga srečuje tako na poti nazaj kot na poti naprej.« nr
Katarina Stegnar, igralka in performerka
(za projekte v zadnjih dveh letih)
Katarini Stegnar pripada naslov prve dame med slovenskimi neodvisnimi odrskimi ustvarjalci. Je ena najdejavnejših sodelavk platforme Via Negativa, članica skupine Betontanc in njenega odvoda Beton Ltd, občasna sodelavka Gledališča Glej, zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča, katerega stalna članica je postala pred letom dni. »Znotraj teh okvirov izrazito izstopa kot celovita umetnica,« je v utemeljitvi zapisala Suzana Koncut. »In to ne le kot igralka, ampak kot performerka, gibalka, raziskovalka.« Njena ustvarjalna potenca, prodornost in visoka stopnja zavesti o času in prostoru, v katerih dela in živi in ki ju pronicljivo, duhovito in komunikativno komentira, so »neprecenljiv prispevek k umetniški kakovosti projektov, pri katerih sodeluje«.
Svoje vloge le redko oblikuje po prej izdelanih dramskih besedilih; večinoma sama raziskuje teme, razčlenjuje ozadje in ustvarja avtorske odrske predloge z izrazito osebno noto in kritičnim stališčem. V zadnjih dveh letih sta v tem smislu izstopali predstavi Upor ni človek, ki so jo z ekipo Beton Ltd postavili v Anton Podbevšek Teatru, in Katarina po naročilu, razgaljajoče preigravanje gledaliških, metagledaliških in avtobiografskih plasti, ki so ga v soavtorstvu z Urško Brodar in Juretom Novakom uprizorili v Gledališču Glej. Osupljivo fizično disciplino je pokazala v predstavi Pavla nad prepadom (SMG), v filmu Drevo Sonje Prosenc pa je z vrhunsko ponotranjeno minimalistično igro ustvarila prefinjeno detajlen ženski lik, poln silovitih čustev
