Prešernova pesem, posmrtnica, žalostinka za Matijo Čopom, ki jo je spesnil v nemščini in objavil v časopisu v mesecu prijateljeve smrti, je bila zaradi provokativnih socialnih in nacionalnih elementov delno cenzurirana. Če citiram prof. Jožeta Kastelica, je "Prešeren stal pred odločitvijo: ali pesem umakne ali pristane na spremembo? Zaradi ljubezni in spomina na Čopa je to pogoltnil, česar kasneje pri Zdravljici ni naredil.".
Seveda režija Prešernove proslave ni primerljiva s Prešernovo izkušnjo, a sem se vseeno v zadnjih tednih spraševal podobno: pristati na cenzuro ali se umakniti.
Odločil sem se, da bom kljub pritiskom, in čeravno se nisem počutil več kot režiser, temveč kot izvršitelj idej in popravkov upravnega odbora Prešernovega sklada in Ministrstva za kulturo, zaradi umetnikov in sodelavcev, ki sem jih v projekt povabil, s katerimi smo že tedne delali brez podpisanih pogodb in zaradi jedra mojega koncepta, ki ga niso prepovedali temveč samo problematizirali, vztrajal do konca.
Proslava je bila cenzurirana. Njen umetniški, avtorski del. Protokolarni je tako ali tako v naprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev: zahtevali so novo scenografijo (scenografka je zato odstopila od projekta), odslovili so enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko in drugo. Že pred tem so me ustrahovali z odpovedjo. Čeprav so me konec novembra povabili k režiji in uradno sprejeli moj avtorski umetniški koncept, so mi po šestih tednih dela dali odpoved brez kakršnekoli obrazložitve, nakar so mi angažma čez 24 ur vrnili, češ da je prišlo do napake.
»Igrica« z odpuščanjem, cenzura, ki sem je bil z mojo ekipo deležen, in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo, sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času.
Ne čudi me, da so mnogi prebivalci Slovenije prestrašeni, saj je strah gonilna sila odločevalcev in vodilnih v tej državi: strah jih je kritike, strah pred subverzivnim, satiričnim, strah pred tistimi, ki mislijo drugače, delajo drugače, strah pred izgubo položaja, privilegijev … Strah pred umetnostjo.
Ne samo na državni meji, žal imajo nekateri "tehnične ovire" postavljene predvsem v svojih glavah!
Hvala vsem soustvarjalcem proslave, ki ste navkljub pritiskom in izredno okleščenim sredstvom odlično opravili svoje delo. In hvala predvsem tistim, ki sem vas povabil k ustvarjanju proslave, a ste bili primorani umetniško ekipo zapustiti.
Naj končam z besedami pokojnega pesnika in (tudi mojega) profesorja, Aleša Debeljaka: "Umetnost predstavlja poslednje zavetišče svobode, in če se skrčijo meje svobode tudi za umetnost, potem smo še korak do tega, da bodo vsi mislili isto. Kjer mislijo vsi isto, ne misli nihče."
