Svoboda in odškodnina sta bistvo dolge ocene o pravnem položaju ustanovitelja Wikileaksa, ki jo je objavila delovna skupina izvedencev Združenih narodov za samovoljno pridržanje. Pred objavo te ocene je bilo veliko ugibanja o tem, ali bi utegnil Julian Assange včeraj odkorakati z ekvadorskega veleposlaništva. Predvsem zato so se pred njim po dolgem času spet utaborili številni mediji, kar nekaj Assangeevih privržencev in londonska policija, ki je oktobra lani opustila stalni nadzor pred veleposlaništvom, ker je bila tarča kritik, saj je zanj do takrat porabila že več kot enajst milijonov funtov davkoplačevalcev. Sam je napovedal, da bi odkorakal z veleposlaništva, če se izvedenci Združenih narodov ne bi postavili na njegovo stran. Bolj jasno se ne bi mogli postaviti zanj. Ocenili so, da je žrtev različnih oblik prikrajšanja svobode že vse od aretacije decembra 2010, po kateri je bil deset dni v samici zapora v Londonu. Tudi tri leta in pol, ki jih je doslej preživel v majhnem ekvadorskem veleposlaništvu, nekdanjem trisobnem stanovanju bloka v sicer prestižnem delu Londona, je bil prikrajšan za svobodo, so razglasili.
Pirova zmaga
Po včerajšnji najnovejši epizodi te dolge pravno-politične sage nič ne kaže, da bo Assange prav kmalu odkorakal z majhnega veleposlaništva – iz stanovanja, v katerem je že od junija 2012. Policija je še pred včerajšnjo objavo ugotovitev izvedencev Združenih narodov sporočila, da se bo po najboljših močeh potrudila za Assangeevo aretacijo, če bi poskusil zapustiti veleposlaništvo, in poskrbela za to, da ga bo Britanija izročila Švedski, kamor Assange noče, ker se boji izročitve ZDA in ameriškega maščevanja za razkritja Wikileaksa. V ZDA bi ga verjetno obtožili vohunjenja. Če bi ga spoznali za krivega, bi ga lahko obsodili celo na smrtno kazen. 44-letni Assange je ugotovitve delovne skupine razglasil za zmago, ki je bila konec dneva videti pirova, saj se v bistvu nič ni spremenilo. »V Britaniji sem v priporu brez obtožnice pet let in pol. Najvišja organizacija v Združenih narodih, ki ima pristojnost za obravnavo pravic pridržanih ljudi, je ocenila, da je bilo to pridržanje nezakonito,« je ocenil ustanovitelj Wikileaksa.
Ubežnik, ki se skriva?
Včeraj je bilo veliko razpravljanja o tem, ali je ocena izvedencev Združenih narodov za samovoljno pridržanje pravno zavezujoča. Njihova delovna skupina, Assangeevi odvetniki in Assange sam so poudarjali, da je in da bi se morali švedska in britanska vlada temu primerno vesti. Britanska naj bi mu morala vrniti potni list, ki mu ga je vzela, in dovoliti, da gre, kamor želi.
Švedske in britanske oblasti so zatrjevale, da ni pravno obvezujoča in da mora Britanija Assangea aretirati in izročiti Švedski (na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo), kjer ga niso ves ta čas ničesar uradno obtožili, želijo pa ga zaslišati zaradi obtožbe ene od dveh nekdanjih oboževalk o posilstvu. Najbolj se je precej jezno v javnosti šopiril zunanji minister Philip Hammond, ki je Assangea razglasil za ubežnika, ki se skriva na ekvadorskem veleposlaništvu. »Lahko pride na pločnik, kadar hoče, mi ga nismo pridržali, vendar se bo moral soočiti s pravico na Švedskem, če bo to naredil. In prav je, da ne ubeži pravici. To, kar je ugotovila delovna skupina ZN, je iskreno rečeno trapasto,« je dejal Hammond in sprožil besedno vojno z Assangeem, ki je dejal, da se to, kar je govoril, ne spodobi za zunanjega ministra. Ta bizarna saga se je začela na Švedskem poleti 2010. V trenutku, ko sta nekdanji švedski oboževalki Avstralca Juliana Assangea ugotovili, da je z obema spal v istem tednu, in ko so jima na policiji povedali, česa vse ga lahko – po švedskih zakonih – obtožita, potem ko sta razložili podrobnosti sicer prostovoljnih ljubezenskih noči z Assangeem.
