Medja se je na vrhu NLB obdržal dlje kot oba njegova predhodnika skupaj, preživel celo eno (kratkotrajno) vlado, ki ga ni nastavila, in skoraj poldrugo leto še druge. Da se bo obdržal do konca mandata, pa najbrž tako in tako ni niti sam pričakoval. Politično-klientelistična omrežja na vrhu tako pomembne državne institucije »tujke« prenašajo zgolj določen čas. Medji se je včeraj iztekel: omrežje, ki ga je ustoličilo, zdaj nima v rokah odločevalskih vzvodov. Te nadzoruje in upravlja omrežje, ki bo nastavilo nove člane nadzornega sveta NLB in ti se bodo smeli podpisati pod imenovanje naslednjega predsednika in članov njene uprave.
Če je utemeljen vsaj del očitkov, ki so na naslov Medje po utečenih poteh zadnje tedne kot »topovska predpriprava« zamenjave prihajali v javnost, bi bilo treba nadzorni svet NLB vprašati, zakaj predsednika bankine uprave ni razrešil krivdno, pač pa se je z njim sporazumel glede »razhajanja v pogledih«. Toda odgovor je v resnici znan: za krivdno razrešitev je treba imeti dobre razloge, saj lahko konča na sodišču. Tega pa si nihče ne želi: niti režiserji njegove zamenjave niti Medja.
Kajpak ima lastnik kadar koli pravico zamenjati upravljalca svojega premoženja. Tudi država. Čeprav samo zaradi razhajanja v pogledih z njim. Vendarle pa je priporočljivo pri tem paziti tudi na lastnino samo, na njeno vrednost in na tisto, čemur se – piše recimo v nemški ustavi in velja za sleherno lastnino, tudi zasebno – pravi odgovorno ravnanje z njo. Ali je bilo pripravljanje zamenjave Medje, končano z njegovim odstopom, odgovorno (kot bi se še zlasti za upravljanje državne lastnine spodobilo), verjetno nikoli ne bo tolikanj jasno, da ne bi moglo biti predmet različnih tolmačenj. Če je bil cilj »celotnega procesa« sprememb v nadzornem svetu (in upravi) banke »maksimiranje vrednosti delnice, ki bo predmet prodaje« (kot je v četrtek izjavil predsednik uprave SDH Marko Jazbec), torej čim dražja prodaja (privatizacija) NLB, oprijemljivih meril za »maksimalno vrednost« namreč ni, poleg tega pa je cena banke v določenem trenutku odvisna tudi od finančnih in gospodarskih razmer v širšem okolju.
Razhajanje v pogledih je tako besedna zveza za kozlovsko sodbo: Medjo so natepli po senci in se bo lahko po potrebi kadar koli razglasil za »žrtev«, davkoplačevalci pa naj bi to gledali z zavezanimi očmi in bili zadovoljni s sleherno vsoto, ki jo bo za njihov dokapitalizacijski vložek v NLB iztržila država. Če bo EU obstajala še toliko časa, da pri privatizaciji banke ne bo popustila.
