Zakaj bi moral biti tiho? Zato, ker se ni zgodilo nič nenavadnega. Nič spektakularno zgrešenega. Avtorica je le izrekla misel, da Janez Janša snuje svojo vojsko. In kaj je v tem tako groznega? Snovati še ne pomeni ustanavljati, uriti, novačiti ali postrojiti. Vsak lahko snuje svojo vojsko. Zakaj pa ne? Posebej če je to študiral. Pač ideje, igrice, sanje in domišljija. Zaradi mene jo lahko tudi načrtuje. Kot opcijo. Ni problema.
Seveda pa nastane problem takoj, ko tri besede postanejo zgodba. Najprej v zrak skočijo vsi dežurni forumski komentatorji in novinarko ozmerjajo. Potem protestira stranka in Utrip objavi popravek. In potem se oglasi Lado in že napoveduje obravnavo na programskem svetu. In kaj se bo zgodilo tam? Juriš na novinarko. Spet bodo padale težke besede, obsodbe, konstrukti in zarote. Kakšen gorečnež pa bo ušpičil bizarno duhovitost pred vrati Milana Kučana.
Nacionalka ima tri temeljne probleme. Prvi se imenuje kontinuirana krivda. Ves čas informativni program deluje v krču. Da ne bodo naredili kakšne napake, dali kakšne napačne ocene, neutemeljeno koga povezali ali komu naprtili kakšen greh. Edina prava stranka se nad njih zgrinja kot božji prst, ki jih bo kaznoval takoj, ko bodo podvomili o nedolžnosti ali dobronamernosti kogar koli iz njihovih vrst. Nad ustvarjalci programov lebdijo kot stalen opomin, stalna navzočnost, stalno opozorilo. Fantje, ne ga biksat, saj imate v svojih vrstah še vedno veliko nepočiščene nesnage. Tako kot ni bilo lustracije v celotni družbi, je ni bilo niti na nacionalki. Skratka, nacionalka se ves čas boji, da bo kasirala jezo, slabo voljo ali pa pritožbo tistih, ki imajo jasno stališče, kaj je prav in kaj ne.
Drugi problem je neavtonomna uredniška presoja. Lahko bi kdo temu rekel tudi cenzura. Avtocenzura. Biti bolj papeški od papeža v smislu, saj vemo, da to nekomu ne bo všeč. Nič me ne briga, kako se uredniki odločajo, kaj objavijo in kaj ne. Za svoje odločitve nimajo komu odgovarjati. Pika. Tako se odločijo. Zato so uredniki. Odgovorni.
Je pa zanimivo, kakšni mehanizmi delujejo, ko v enem trenutku iz neznanih razlogov nekaj izpade iz programa. Lep primer je odziv po napadih, ki so jih uprizorili forumski klevetalci nad avtorico Utripa. Televizija se je odločila, da bo o tem spregovorila. Ne samo obsodila tovrstne žaljive napade, ampak vse skupaj postavila v kontekst. Povabila strokovnjake. Ta kontekst bi moral razložiti medijski poznavalec Boris Vezjak. In ga je. Novinarki je pojasnil svoje poglede. Prispevek pa ni bil objavljen.
Tu se srečamo s tretjim problemom: željo po uravnoteženem poročanju. Ko je Boris Vezjak poskušal dobiti odgovore, zakaj prispevek ni bil objavljen, jih ni dobil. Ker ga je vseeno zanimalo, kaj se je zgodilo, je dobil nepreverjeno informacijo, da se je prispevek sfižil zaradi umanjkanja uravnoteženosti. Pa ne zato, ker ni bilo na drugi strani sogovornika, temveč zato, ker je bil sogovornik še bolj žaljiv kot žaljivke, o katerih je bil narejen prispevek. Torej če ni druge strani, potem ni prispevka. Kaj pa bi lahko naredila druga stran v tem primeru? Branila skrajno nesramne odzive? Upravičevala podpovprečno raven zmerljivk? Zagovarjala sežiganje čarovnic?
To čudno uravnoteženje ni nič novega. Dogaja se od takrat, ko so šteli minute gostom političnih strank in padli na vsako podtaknjeno gnilo jajce. To sem sam občutil pred skoraj dvaindvajsetimi leti. Takrat je ista stranka sproducirala afero, znano pod imenom videokasete. Neznani avtorji so zmontirali in zmanipulirali posneti učni material, ki ni bil njihov. Z namenom, da zrušijo takratnega obrambnega ministra Jelka Kacina. Nacionalka je verjela vsemu, kar je dobila v roke. Tudi zmontirani videokaseti. Druga stran, stran tistih, ki so originalno posneli material, jih ni zanimala. Logično, saj je bilo vse jasno. Krivci detektirani. Po nekaj dneh norosti in produciranja izmišljene afere pa se odgovorni na nacionalki vseeno odločijo, da bodo dali besedo tudi napadenim. Naj pojasnijo in povejo svojo plat zgodbe. Super. Bolje pozno kot nikoli. Tako sem dobil povabilo, da v živo v večerni informativni oddaji razložim kontekst. Razložim ozadje. Razkrinkam manipulacijo. Prišel sem do vratarja. Studia nisem nikoli videl. Dobil pa sem kratko pojasnilo, da so se premislili. Da je tako in tako vse jasno.
Nikoli me ni zanimalo, kaj se je zgodilo vmes. Kdo je koga poklical, kdo je komu kaj naročil, kdo je preprečil moj nastop. In logično, da tudi mene ni nihče poklical in mi razložil razloge za odpadlo gostovanje.
Pred dvaindvajsetimi leti je bil Lado Ambrožič tiho. Ampak takrat ni bil varuh mojih pravic. Takrat je bil odgovorni urednik informativnega programa na RTV. Prvi in zadnji, ki je odločal o vsebini oddaj. In takrat mu ni prišlo na misel, da bi govoril o kakšnih kršitvah temeljnih poklicnih meril…
