Recimo v smučarskih skokih. Pred tednom dni smo bili absolutni favoriti. Vsaj nad Nemci. In odpovedali. Poleg Petra Prevca, ki je z drugega planeta, in rutiniranega Roberta Kranjca smo imeli v ekipi dva člana, ki sta odpovedala. To ni bil slab dan. To je bilo stanje duha. Strah pred odgovornostjo. Strah, da ne bom česa pokvaril. In zgodilo se je prav to. Kolaps, ki ga ni mogel omiliti niti Andrej Stare s svojimi lunatičnimi komentarji. Tisto, da bo doživel orgazem ob Prevčevem skoku, je bilo še kar simpatično. Takšni, da te zvije v želodcu, pa postajajo njegovi komentarji sodniških ocen. Da je poljski sodnik gledal stran v kakšno lepo dekle, je otroška misel. Tisto o capinih in goljufijah pa nevzdržno.
Oba ekipna kolapsa v enem tednu sta verna odslikava političnega vsakdana. Za naše težave so krivi drugi, sodniki, potem velesile, jasno Nemci, še najbolj pa smo si krivi sami. Ker ne znamo delati skupaj. Ker nismo ekipa. Kaj pa počnemo v novejši zgodovini drugega, kot rušimo vse ekipe. Vse vladajoče garniture razpadajo od znotraj. Vse koalicije se zrušijo prej, preden sploh kaj kot ekipa naredijo. Najbolj uživamo, če lahko koga uničimo od znotraj. In to strategijo uspešno na terenu uporabljajo vse opozicije. Posebno tiste, katerih gonilo je rumeno-modra stranka.
Ekipa Mira Cerarja se je znašla prav na tem ledu. Razjeda se od znotraj. En minister sam sproducira afero, s katero se ruši dva ministra, potem mu takoj vrnejo s kurjim tatom v njegovem gnezdu in jutri se bo kakšen koalicijski partner tako malo za revanšo spomnil nečednosti partnerja iz preteklosti. Naše koalicije se vedejo kot poročeni partnerji, ki si ves čas očitajo nekaj za nazaj. Ves čas najedajo drug drugega. In ves čas dokazujejo, da je kriv za razpad zakona oni drugi.
Zato je logično, da je Cerarju počilo. Ko nekomu poči, se vede iracionalno. Ušpiči neumnost. Tisti napis v ponedeljek – Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve. – je bil na prvi pogled res neumen. Neumen zato, ker so se lahko vsi hihitali in razdirali svoje domislice ob tej nedomislici. Piarovsko ali marketinško je bilo vse skupaj v registru volilne kampanje Zorana Jankovića – Župan dela.
Ampak Miro Cerar je s svojim napisom med nas poslal tri jasna sporočila. Če napiše nekaj tako samoumevnega, kot je to, da je Slovenec, nam sporoča, da mi vsi ne razumemo samoumevnosti. Torej, da nam je treba povedati, da je nekaj samoumevno. In kaj je bolj samoumevno kot to, da predsednik vlade dela. Ne le dela. Ne le išče rešitve. Še več. Predsednik se odloča. To, da ne sprejme odstopa finančnega ministra Dušana Mramorja, ni iskanje rešitve, je jasna odločitev. Stojim za tem, pa čeprav mi vsi analitiki napovedujejo, da sem si s tem skopal grob. Torej ne tarnam, kako se nič ne da, ampak se odločam. Poleg tega pa je predsednik vlade še dokazal, da zares jemlje svojo podobo v javnosti. Namreč, če se je vse začelo z Rolanjem po sceni v Mladini in oznako cmerar, je kmalu vsa javnost šefa vlade imela za navadnega jamrača, ki se ne more odločiti za nič. Stalno nekaj obžaluje in si jemlje čas za razmislek. Zdaj ko se je nekaj odločil, pa še bolj hop po njem.
Takšni pač smo. Še posebno voditelji eminentnih informativnih oddaj. Slavko Bobovnik verjame, da mu je dovoljeno vse. Jasno, saj sprašuje v našem imenu. In če mi mislimo, da je šef navaden smrkavec, ki je ukradel jušno kocko, ga lahko tako obravnava tudi voditelj. Nespoštljivo in sklicujoč se na javno mnenje. Takšno sklicevanje voditeljev na druge je ne le nesmisel, ampak popolna odsotnost kredibilnosti. Kaj so zapisali drugi, kaj pravijo dobro obveščeni viri, kaj smo izvedeli od ljudi blizu premierju oziroma kaj se govori, ni nič drugega kot pomanjkanje poguma. Če misliš, da je predsednik vlade takšen, mu to povej v obraz. Ne pa da se stalno sklicuješ na nekoga drugega. Dragi voditelji, vi niste transferji drugih, vi ste avtonomni spraševalci. In lahko imate svoje mnenje. Samo ne bodite takoj užaljeni, če se kdo ne strinja z vami. Tako kot je bil užaljen Slavko, ko mu šef odgovori, da je to lovska izjava.
Nastop Mira Cerarja v Bobovnikovih Odmevih je bil njegov najboljši. Zaradi dveh izjav. Prva je ta, da ga nič ne briga, kaj si Bobovnik misli, oziroma da si lahko misli, kar hoče. Ta strah politikov, da jih bo ena misel voditelja politično ubila, je bedarija. Prav zato smo imeli v preteklosti plejado nedoločnih in splošnih odgovorov.
Druga izjava je še odločnejša. Vi me hočete interpelirati za kozarec vode. V bistvu se pri nas res rušimo za nekaj vode v kozarcu. Iz principa. Da dokažemo, kako ne poznamo termina timski duh. In se še naprej valjamo v blatnem egoizmu…
