Slovenski gledališki muzej sta babica in Rdeča kapica nedavno spremenili v gozd, kralj in kraljična v graščino, havajska plesalka v tropski otok, hudiček pa v pekel. Tako radoživ vtis je pustila delavnica Obleka naredi človeka, ki je v enem zadnjih dni iztekajočega se ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri navdušila radovedne učenke in učence Osnovne šole Franceta Bevka iz Ljubljane. Po ogledu razstave o zgodovini gledališča od antične Grčije prek Škofjeloškega pasijona in vse do Linhartove Županove Micke so se namreč podali v raziskovanje gledaliških kostumov. Zanimalo jih je, kako so se spreminjali skozi čas, kako nastajajo danes in kakšno sporočilnost lahko imajo.
Gledališče živimo
A ker ne smemo pozabiti, da je tudi kostum najprej zgolj kos oblačila, ki zunanjost in notranjost človeka spremeni šele z igro, so se osnovnošolci urno lotili preoblačenja in se brez kančka zadrege vživeli v vloge. Zoja si je denimo na glavo poveznila koničasti klobuk, nadela kljukasti nos in že sejala strah kot hudobije polna čarovnica. »Izbrala sem si obleko princese, ker me je zanimalo, kako se bo na moj družbeni položaj odzivala okolica,« se je kmalu prismejala še Maša, medtem ko so se ji »podložniki« klanjali v pozdrav. Klara se je preobrazila v kavbojko, ker ima rada konje, Lia si je izbrala kostum hudiča, ker je tudi sama nagajive narave. Nič manj se ni David zabaval v kostumu kraljične in Luka kot havajska plesalka; kot sta modro pojasnila, so navsezadnje moški že na gledaliških odrih stare Grčije igrali tudi ženske vloge.
Mladi nadobudneži so hitro ugotovili, da je kostum od nekdaj opozarjal na posebne značajske lastnosti človeka, ki ga je nosil, pa na njegov spol, starost in družbeni položaj. Pomembni so bili tudi njegov poklic in, jasno, narodnost ter čas, v katerem je živel, določena obdobja pa je zaznamoval še prav poseben slog – spomnimo se le na commedio dell'arte, so ugotavljali. Njihovo veselje do gledališča je pojasnila učiteljica Mojca Planinc, ki vodi šolski gledališki krožek: »Poskušamo se naučiti, da gledališče ni le dramsko besedilo s predstavo, ampak da gledališče živimo. V šolskem gledališkem laboratoriju se posvečamo različnim elementom gledališča, od dihanja do drže na odru, kar je navsezadnje vidno tudi pri samozavesti, ki jo pridobijo mladi. Hitro postane očitno, da zato lažje nastopajo in se nasploh bolje znajdejo v življenju.«
Zgolj kostumografi ali že kar modni oblikovalci?
Kostumi pa, kot so spoznali učenci, ne nastanejo kar sami od sebe. Še preden jih v roke dobijo gledališki igralci, jih v sodelovanju z režiserji in krojači zasnujejo kostumografi. Ljubljanski osnovnošolci so se tako znašli tudi v tej vlogi in kostumskih skic so se lotili pogumno. Ko so svinčnike zamenjali star časopis, barvni kolaž in lepilo, je bil ustvarjalni zagon delavnice na vrhuncu: ekipa fantov se je izdelave kostuma robota lotila tako, da so si delo razdelili in je vsak od njih poskrbel za en kos obleke, ki so ga s skupnimi močmi na koncu nadeli Anžetu.
Prav posebna modna kreacija je denimo uspela tudi dekliški ekipi, Živa, Neja, Naja in Julija so namreč »sešile« obleko z bujnimi naborki, ki se je ne bi sramovala niti najbolj petična kraljična. »Najprej smo si sicer zamislile dolgo damsko obleko, a smo hitro ugotovile, da nam s časopisom ne bo uspelo. Lažje ga je bilo nagubati, zato je obleka zdaj vse bolj podobna baletnemu krilcu, a smo z delom vseeno precej zadovoljne,« je dodala baletka Živa in se v novi opravi sanjavo odvrtela na oder.
