Avtorjeva obrtniška vestnost se njegovim besedilom vsekakor pozna. Marojević je po osnovnem nagnjenju realist in takšen, realističen, a mesnat, je tudi njegov slog. V ospredju je podajanje situacije (informacije) in likov, zabeljeno z nekaj ironične distance ali najmanj šaljivosti. Kot na primer v zgodbi Vojna za čast Moane Pozzi: »Ema je bila lepa ženska, blondinka od daleč. Nekateri samci še vedno prisegajo na njeno telo, ki jim pomeni neusahljiv vir navdiha. To je tisto dekletce, ki je streglo v mestni gostilni. Vsi so jo nadlegovali. Boris je bil edini, ki je pokazal zanimanje zanjo, ne le za njeno telo. Najprej jo je sprejel v svoje stanovanje, saj na podstrešju gostilne ni bila varna pred pohotnim lastnikom.« Marojevićev pripovedni slog je kratkoprozni par excellence, avtor je osvojil definicijske postavke – začetki in medias res, izčiščen jezik, s katerega ne visi nič nepotrebnega, postavitev situacije s ključnimi detajli (neredko čudaškimi) in udarec dogodka – in jih tudi opustil. Zgodb ne poganja nujno nekakšna ideja ali tema, zato so dogodki temu primerno drobni, prejkone pripetljaji iz vsakdana urbanih okolij. O prizorih iz »mediteranskega« vsakdanjika Marojević oziroma njegovi pripovedovalci, ki so v petih zgodbah pravzaprav opazovalci, simpatično kramljajo. Zato v prvi zgodbi zbirke z naslovom Nuria zvedavi sosed (pripovedovalec) priča o vzdihujoči naslovni junakinji, ki se po končanem razmerju, ki ga povečanje prsi ni uspelo rešiti, odseli iz stanovanja. V že omenjeni 25 let ljubezni izvemo, kar je nujno izvedeti o beograjskem paru in njuni selitvi v Barcelono. Celo v zgodbi Vagon drugega razreda, zastavljeni povsem postmodernistično, gre namreč za nadaljevanje ene od zgodb Raymonda Carverja, se Marojević drži svojega resničnostnega nagnjenja in potniku Myersu na vlaku v Avignon vrne ukradene stvari. V zgodbah zbirke sta krovna elementa agresija in erotika; v njih mrgoli lepih žensk (Nuria, Elena) in nepredvidljivih tipov (Vojna za čast Moane Pozzi), grožnje razpada (Matador) in seksa ali, bolje, obeta seksa. Marojevićeve zgodbe, pripovedovane sproščeno in nezavezujoče, se ne trudijo pojasniti vsega, ravno nasprotno, kratkoprozni »ključni detajli« so v njegovi izvedbi zlasti tisti, ki poglabljajo skrivnostnost položaja.
Mediterani so v končnem izkupičku zbirka, ki jo je v užitek brati, a tudi zlahka pozabiti. Z ničimer se zares ne dvigajo nad povprečje kratkoprozne produkcije, ki se zdi zaljubljeno v vse utečeno in banalno. Z zgodbami ni narobe nič, celo pretirano pravilne so, celo tam, kjer je eksperiment nastavljen, naposled usahne.
