Pripoved iz Bagdadskih siren je posredovana prek glasu mladega iraškega beduina, ki nekaj mesecev pred ameriško okupacijo obiskuje bagdadsko univerzo, a je ta med spopadi uničena. Zaradi tega se vrne v rodno vasico Kafr Karam, kjer sredi puščave življenje poteka po nareku siromašnosti in neomajne tradicije, vendar odmaknjeno od krvavih dogodkov. Vse do dne, ko ameriški vojaki, ki marsikatero svojo operacijo opravičujejo kot »vojaško pomoto«, onečastijo ta mali svet. Čeprav prvoosebni pripovedovalec zatrjuje, da ni bil rojen za izvajanje nasilja in bi ga »lažje tisoč let prenašal, kot bi ga samo en dan vršil«, se tedaj odloči za maščevanje ter odpotuje v Bagdad, da bi se pridružil odporniškim silam in sejal smrt med tujimi vsiljivci, kajti za beduine mora biti razžalitev oprana v krvi.
Besnenje v sicer mirnem duhu sproži iz zahodne perspektive relativno nepomemben pripetljaj, kar nakazuje na gromozanske kulturne razlike med »nami« in »njimi«. Toda ameriške sile ne upoštevajo drugačne iraške mentalitete, navad in običajev: skrunijo njihove mošeje, mrcvarijo njihove molitve. Roman v dogajalni epicenter postavlja prav zavedanje, da nasilje na Bližnjem vzhodu pogosto ne vzklije iz vere, kakor velja splošno prepričanje na drugi polovici sveta, ampak zaradi nenehnega teptanja dostojanstva in tradicije tamkajšnjih ljudstev. »Našo deželo vidijo zgolj kot orjaško naftno lužo, v kateri se bodo napajali do zadnje kaplje naše krvi,« je do Američanov neizprosen eden izmed številnih stranskih likov. Zahodnjaki često pozabljamo, da je vzhod tudi spiritualnost, umetnost, literatura, matematika, astronomija, poezija in še marsikaj.
Avtor se spretno suka med kompleksnimi političnimi, družbenimi in etičnimi vprašanji, saj ideološko zavzema različna stališča in se ne pridruži kateremu izmed taborov, čeprav si hrbet nekoliko prevečkrat krije z že splošno zacementiranimi mnenjskimi mantrami. Kljub temu Bagdadske sirene še zdaleč niso intelektualno dolgočasno ali čustveno zakrknjeno branje, saj se kar vrstijo miselni elektrošoki in nepričakovani zasuki. Z izjemo uverture časovno povsem linearno zastavljena pripoved je prepojena z brutalnimi pasažami, ki jih pisec mehča z jezikom, polnim ornamentov. Še posebej lirični so detajlni opisi okolice, zaradi česar pa tekst ni nič manj zračen in prehoden. Nabrekla govorica vnaša rahel pridih izumetničenosti le v dialoge, ki tu in tam zvenijo preveč nerealistično. Vsekakor pa piscu uspe iz dokumentarne baze zgraditi presunljivo intimno izpoved in zahodu predstaviti Arabce iz mesa in krvi, odmaknjene od abstraktnih in stereotipnih figur.
