V letu, ko smo obeleževali sedemdeseto obletnico odstranitve okupacijskih žic, nemške in italijanske, okoli Ljubljane, se je slovenska oblast, s svojih oblazinjenih stolov v prestolnici, odločila, da bo žico ponovno postavila – tokrat na južno mejo. Jamrajoč, da drugače ne gre. Politična govorica ni napredovala. Kot pred sedemdesetimi leti okupator, je slovenska oblast govorila o zagotavljanju varnosti. O zaščiti ljudi na tej strani žice pred ljudmi, ki so ali se šele bodo znašli na oni strani.
Ni važno, da je po uradnih podatkih več kot polovica vseh beguncev in preganjanih, ki bežijo čez Slovenijo, žensk in otrok. Na to je ta teden opozoril tudi Unicef – na balkanski begunski poti je danes več žensk ter otrok kot moških. In družin z najbolj nebogljenimi člani bo vse več. Za to skrbi Evropa. Evropske države zaostrujejo azilne politike in onemogočajo združevanje družin. Druga z drugo tekmujejo, katera bo bolj totalno preprečila, da bi sinovi ali očetje z nekaj sreče lahko zagotovili bolj humano pot na varno svojim materam, sestram, ženam in otrokom. Tekmovanje je ostro in napeto: kako najbolj kruto, odmevno in brezčutno sporočiti ljudem, da jih nočemo in da ne verjamemo, da bi lahko kadarkoli postali nam enakopravni in naši soljudje. Slovenski premier pri tem opozicijske stranke pomirja, da smo v skupini, ki je v prednosti: slovenska azilna zakonodaja je že zdaj zreducirana na minimum. A če bo potrebno, obljublja, bo Slovenija nekoliko popraskala po hladnem betonu in minimum spustila še nižje v podzemlje. Begunci nikakor ne smejo dobiti občutka, da smo jim pripravljeni ponuditi zatočišče.
Celo na generalni policijski upravi opozarjajo na širše družbeno vzdušje, ki ga ustvarjajo politiki in mediji, ter na krhanje vrednot. Mišo Radovančević je zaposlen na oddelku za terorizem in ekstremno nasilje. Namen srečanja je bil bolje razumeti okolje, v katerem je prišlo do zadnjih kaznivih dejanj, storjenih proti muslimanski verski manjšini, do povečanja števila sovražnih izrazov in izpadov v javnih besedah ter na javnih zidovih. Kriminalist je poudaril, da smo trenutno v zatišju »dogajanja« in da gre hkrati za predvidljive odzive na ne le slovenske, ampak evropske procese družbenih sprememb. Našteval je preventivne programe, ki jih policija vodi z različnimi institucijami. »A preventivno delo in poudarjanje strpnosti bi morala v poglavitni meri priti tudi s strani drugih družbenih in državnih institucij. To pogrešamo. Mi že opravimo svoje dolžnosti.«
Strmoglavo, četudi ne novo, degeneracijo družbe spoštovanja in sprejemanja enakopravnosti v prostor sovraštva ter strahu opazuje okoli sebe tudi profesor in raziskovalec s katedre za kulturologijo na fakulteti za družbene vede, dr. Mitja Velikonja. Pravi, da so dokončno padle maske politične korektnosti: ni več skrivanja za nevtralnimi frazami, ni blaženja ekstremizma. Opisuje piramido sovraštva, ki se začne graditi s šalami, ki prerastejo v predsodke. Naslednja vrsta zidakov je legalizacija sovražnih in diskriminatornih praks, kamor prišteva tudi postavitev »žice z žiletkami pred žrtve vojne ali revščine, kar je konec koncev isto«. Sledi neposredno nasilje: od zadnjih pozivov evropskih ministrov, naj se vrže ljudi nazaj v razburkano Egejsko morje, do napadov na begunske domove in streljanja beguncev na bolgarski meji. To smo že dopustili. Kulturolog, ki v zadnjem času raziskuje grafite na zidovih mest, se vrne na začetek: k besedi. Ta je lahko beseda prijateljstva ali beseda sovraštva: »človek človeku volk« ali »človek človeku sestra, brat«. Na sovraštvu zgrajenih -izmov, ki niso ostali le pri besedah, pravi Mitja Velikonja, si niso izmislili barbari, marginalci, sprevrženci, skrajneži, na katere najprej pokažemo s prstom: praviloma so se začeli med uglajenimi akademiki, kulturniki, verskimi voditelji, novinarji, uredniki, kasneje tudi politiki, ki na tem uspešno gradijo svojo politično agendo. »Pravi ekstremizem je vedno ekstremizem centra,« razloži, zakaj je odgovornost reagirati na sovražne besede in prakse odgovornost vseh in vsakogar.
In tako je bil, medtem ko se policijska preiskava nadaljuje, grafit »Posilimo levičarke« spremenjen v »Zaposlimo levičarke« in »Kdo se boji levičarke?«. V času, ko so politiki zamenjali glave za liste papirja s sporočili, ljudem preostane bore malo. Sporočil na papirju ne zanima dialog. So preprosta in igrajo na prvinska občutenja starodobnih skupnosti; polna simbolike in jasnih domačijskih podtonov. Diktirajo in odpirajo vrata vsem, ki so prav tako brez glave. Ostali pa bodo glave lahko obdržali le, če bodo znali jasno povedati, za gradnjo kakšnega sveta jih potrebujejo.
