Resničnostni politični šov: Ko se politiki obračajo za ženskami na cesti

Pahor na žaru

Odvračanje pozornosti od dejanskih problemov, bi taisto nemara ubesedili pri nas. Kjer je nastop predsednika države Pahorja v oddaji Na žaru izzval podobne reakcije. Da gre za neprimerno početje, ki služi kvečjemu zabavi, k reševanju problemov, kar naj bi vloga politike bila, pa ravno ne pripomore. A da Pahor ni v trendu, mu ne moremo očitati. Barack Obama je konec lanskega leta nastopil pri Bearu Gryllsu, v njegovem samopreživetvenem šovu. Ni sicer pil urina kamele ali česa podobnega, s čimer Grylls rad fascinira, je pa zaužil surovega lososa ter spil čaj, pripravljen iz snega ledenika.

Prestopanje politikov v sfero zabavnega pri nas ne premore dolgega kataloga primerov. Za prvega lahko nemara okličemo Ivana Krambergerja, ki je kot kandidat nastopil na prvih predsedniških volitvah v samostojni Sloveniji. Njegova volilna kampanja se ni bistveno razlikovala od njegovih siceršnjih nastopov, katerih osnovni cilj je bila prodaja njegovih knjig. Nastopal je na ulici, v značilnem klobuku, poleg je imel parkiran oldtimerski avto, kot spremstvo pa opico. Obče mnenje o njegovem nastopanju je, da se je znal »na šaljiv, preprost in neposreden način približati ljudem«. Že postavljen format je zgolj prenesel v volilno kampanjo. In v prvem krogu dobil 18,5 odstotka glasov, kar je bil tretji rezultat, po Milanu Kučanu s 44,4 odstotka in Jožetu Pučniku s 26,6 odstotka glasov. V nadaljevanju se lahko spomnimo vsaj še nastopov Milana Kučana, Janeza Janše, Zorana Thalerja, Mihe Brejca in Boruta Pahorja v oddaji Miše Molk Res je. Pa seveda nastopa Alojza Krapeža, tedaj obrambnega ministra, v oddaji Poglej in zadeni, ko se je drajsal po toboganu in se zgubljal v peneči peni. V čem je problem? Zgolj v nedostojnosti prehajanja politikov v sfero zabave?

Politiki so ogledalo družbe

Za pomoč pri iskanju odgovora se je veljalo obrniti na stroko. Tokrat na profesionalne zabavljače. Najprej na Perico Jerkovića, 37-letnega komika, ki je v poslu od leta 2003, že lep čas pa se s komedijanstvom ukvarja tudi profesionalno. S stand up komedijanstvom točneje, kajti kot pravi: »Nedavno tega je kolega stal na vratih dvorane in nagovoril starejšo gospo: O, gospa, ste prišli gledat komedijo, ona mu je pa odgovorila: Ne, prišla sem na stand up!«

Z »roastom«, torej s formatom žara, ki se mu je predal predsednik slovenske države, se ukvarja že nekaj let, in kot pravi, gre pri »roastu« za čisto zabavo. »Če si pri stand upu še lahko domišljamo, da gre za umetnost, si pri 'roastu' ne moremo,« pravi Perica Jerković, ki pa dodaja tudi, da »roast« vsaj v politično-zabavljaški zgodovini ZDA ni novost. »Prvi 'roast' v ZDA se je zgodil leta 1950. Dean Martin je imel v letih 1964 do 1974 desetletje televizijskih 'roastov'. Šlo je za 'roaste', v katerih so gostovali zvezdniki javnega življenja (tako imenovane celebrity roaste), ki so specifični po tem, da so bistveno bolj dogovorjeni, kot kadar je tarča manj javno znana oseba. In v tisti seriji je v Martinovem 'roastu' nastopil tudi Ronald Reagan, ki je imel resda za seboj igralsko kariero, a je v studio prišel kot guverner Kalifornije. Poleg tega imajo v ZDA tradicijo 'roastanja' tudi na posebni prireditvi, ki jo za novinarje v Washingtonu pripravi predsednik ZDA (White House Correspondent's Dinner), kjer se 'roasta' predsednik, zadevo pa vodijo priznani komedijanti, kot na primer Jay Leno. Zato se mi zdijo napadi na Pahorja neumestni. 'Roast' je tudi čast. Pri njem preizkušaš ego človeka, še enkrat pa ponavljam, da so 'celebrity roasti' dogovorjeni.«

Ko se politikom očita, da se vedejo, kot da so v resničnostnem šovu, bi na neki najbolj prostodušni ravni sklepanja to lahko pomenilo, da se jim očita, da so preveč resnični. Preveč oni. Takšni, kot so. Da ne vlivajo iluzije, da so nekaj več. Ljudje posebnega kova. Drugačni od vseh nas. Gre to ljudem lahko na živce? Očitno ja. A kaj točno? »Mogoče politikom to očitajo ljudje, ki res delajo resničnostne šove in iz svojih tekmovalcev zlepa ne morejo izvleči takšnih kozlarij. Politika je bila vedno borba za priljubljenost. V resničnostnem šovu se grebejo za to, da bodo dobili avto, politiki pa se grebejo na volitvah, da bodo lahko koristili dodatek na pripravljenost. S tem da je v Big Brotherju en zmagovalec, v politiki jih je pa 90 in so mešani pevski zbor,« razmišlja Boštjan Gorenc Pižama, raper, literat in profesionalni zabavljač splošne prakse. Njegov kolega Jerković nadaljuje: »Ne vem, zakaj se ljudje čudijo. Politike nujno razumejo kot neko pokvarjeno sorto. A politiki so samo odraz vseh nas. Ogledalo družbe.«

Raztegljivost spolnega odnosa

In v tem je nemara srž očitka, ki ga obravnavamo danes. Očitka, da je dandanašnja politika enaka resničnostnemu šovu. Enako odkrito banalna, popadljiva, rasistična, šovinistična, politično nekorektna, brez zadržkov, osebna. Kot da ljudje nad politiko bentimo zato, ker ne zmore več vzdrževati konvencionalnosti, na kakršno nas je navadila. Nas, ki imamo izkušnje še s sivimi in docela neatraktivnimi socialističnimi politiki, nemara toliko bolj. Gorenc o tem pravi naslednje: »Oni so predstavniki nas samih. Iz nas so izšli. Taisti Tone iz sosednje delavnice, France, ki je na faksu, Andreja, ki je bila v računovodstvu. Potem pa vidiš, da je raven njihovega diskurza res podobna, kot če bi po polnoči v resničnostnem šovu poslušal debato na kavču. Javno nastopanje vseeno potegne nekaj za seboj. Raven jezika je eden od teh momentov. Saj ne zahtevam, da se govori v pravilni slovenščini, gre za način argumentiranja, za način izrazja, za osnovno higieno. Obenem pa gre za enako razmerje kot v cerkvi, kjer se reče, poslušajte, kaj govorimo, ne pa tisto, kar živimo, ker smo le iz mesa in krvi in nas skušnjava lahko zavede. Se ti pa zdi smiselno, da bi nekdo, ki te ideale zastopa, naredi pa nekaj, kar je v izrazitem nasprotju s tem, kar pridiga, priznal, da ga je usral.«

A tukaj nastopi problem. Se spominjate Billa Clintona iz afere Lewinsky? Kako so Clintonovi zagovorniki branili njegov prestopek? S tem, da je tudi predsednik ZDA zgolj človek. Običajen človek. Dokaj perverzno samo po sebi. Kajti običajen človek praviloma ne postane predsednik ZDA. Kljub temu je iz tiste zagate Clinton izšel kot zmagovalec. A če lahko koga okličemo za začetnika »resničnostnega« trenda v politiki, bo to nemara prav dobri stari Bill. Spomnimo se. Ob tisti priložnosti njegovega reševanja je bila felacija oklicana kot »ne spolni odnos«, razpravi o tem pa je sledil ves svet. Spet podobno temu, da je kadil marihuano, ni pa inhaliral.

Ko ljudje ugotavljajo, da se politiki opirajo na resničnostne postopke, lahko v tem najprej prepoznamo tradicionalistično zgroženost nad nespodobnostjo. A v ozadju te levitve politikov v zvezdnike obče prakse lahko civilist zasluti še nekaj bolj zagatnega. In sicer, da politiki na ta način posegajo v njegovo, civilno sfero. Na njegov teritorij. Tja, kamor donedavna niso imeli vstopa, do česar niso imeli pravice, kar je bila pa obenem tudi civilistična prednost pred politiki. Da je civilist lahko nespodoben, politik pa načeloma ne. Ali: »Da se lahko na ulici obrnejo za žensko, politiki pa ne,« če uporabimo staro prispodobo Esada Babačiča o razmejitvi pristojnosti civilistov in politikov. Ki je očitno padla: »Ajde, miška mala, to mi deli!«