Ime slaščičarke, ki je izpilila recept, se je izgubilo, ostala pa je njena zapuščina, navodila za pripravo najboljših krofov oziroma »strogo varovana skrivnost«, ki si jo je v spomin shranila njena naslednica Slobodanka Vukovič. Sprva pomivalka posode in nato vajenka, zdaj pa kljub upokojitvi še vedno prva »krofarica« hotela Slon. Recepta ne bo razkrila, bo pa povedala, da je najpomembnejše testo, da je lahko velik problem pregreto mleko in da je najpomembnejša skrivna sestavina ljubezen. Hm, sentimentalno, a ponos, s katerim pogleduje po kuhinji, namiguje, da misli zares. Sploh če ljubezen prevedemo v ročno delo, kar izdelava krofov v Slonu je.
Narejeni z roko, polnjeni z marmelado
Čeprav bo v ekskluzivnih desetih dneh, kolikor jih Slon nameni izdelavi krofov, iz njihovih cvrtnikov na ulico, kjer imajo stojnico, prišlo od 20.000 do 30.000 krofov, torej od dva tisoč do tri tisoč na dan, na pustno soboto in torek pa celo do pet tisoč, se zdi, da ima Slobodanka Vukovič absolutno vse pod nadzorom. Rdečih lic je v ponedeljek v razgreti kuhinji kot vsako leto doslej ob štirih zjutraj spet strnila vrsto in zamesila testo. Brez tarnanja. In če bo popoldne morala še enkrat umazati že očiščeno posodo, bo za novo rundo, to je 120 krofov, brez problema naredila tudi to.
»Delamo samo krofe z marelično marmelado, ker verjamemo v tradicijo. Kakršno koli oblivanje s čokolado ne pride v poštev. Sicer to priznavamo kot krof, ampak ne...« je o krofih, ki so zaradi ročnega rezanja testa vsak po svoje nepravilno okrogli, povedal David Smukovič, vodja gostinstva v te dni predvsem krofarskem hotelu, kjer so včasih delali celo svojo marelično marmelado, danes pa uporabljajo samo »preverjeno Presadovo«. Cena enega krofa je že štiri leta 1,80 evra, kar se v primerjavi z diskontnimi štirimi krofi po dober evro mogoče zdi veliko, a očitno vseeno ne preveč, saj ljudje vsako leto oblegajo stojnico v Čopovi ulici, in to, vsaj tako je povedal Smukovič, vsako let bolj. »Ko sem danes pomagal pri postavitvi stojnice, smo imeli že deset ljudi, ki so čakali na krof, s tem, da so nekateri po krofih spraševali že kakšen mesec prej. Ko ga enkrat poskusite, vidite, da cena ni previsoka.«
Dva milijona samo med pustom
Cena Don Donovega krofa, tistega klasičnega, z marmelado in sladkornim posipom, je na primer 0,89 evra, ko so pri posameznih trgovcih v akciji, pa je cena še nižja. A je tudi 0,89 evra lahko ogromno, če vemo, da so pri Don Donu samo lani v času pusta prodali dva milijona krofov, ki jih v Kranju izdelujejo v treh izmenah po 24 ur na dan. Skozi leta, pravijo pri Don Donu, prodaja narašča, najbolj priljubljeni pa so običajni krofi z marmeladnim polnilom in sladkornim posipom ter krofi s čokoladnim prelivom in vaniljevim polnilom, ki jim nato sledijo krofi s čokoladnim ali kakavovim in lešnikovim polnilom. Vse te krofe je v nasprotju s Slonovimi mogoče kupiti vse leto.
Ker krofe v Slonu prodajajo samo deset dni na leto, se je okoli njih ustvarila fama že samo zato, ker so dostopni omejen čas. Čas, v katerem je v kuhinji poleg sape treba loviti pravi tempo, tako rekoč minute. Pa ne samo pri obračanju krofov v cvrtniku, ampak tudi pri tem, da kupec v roke zares dobi popolnoma svežega. »Danes imam pri krofih v kuhinji od šest do sedem ljudi, od štirih zjutraj pa nekje do štirih popoldne. Vse dni organiziramo tako, da se proizvodnja krofov začne ob takem času, da je prvi krof, ki pride na ulico ob desetih zjutraj, ekstratopel, naravnost iz cvrtnika,« je v ponedeljek, ko so ročno delo začeli izdelovalci, predvsem pa izdelovalke krofov, ki v soboto in torek delajo vso noč, razlagal Smukovič, ki se mu svežina krofa zdi ključna, čeprav uradno lahko zdrži tri dni. No, ampak saj veste, kakšen bo krof že naslednji dan, kaj šele čez dva, tri dni. »Krof mora biti svež, in kar se tisti dan ne proda, se ne proda nikoli.« Takšnih pa je, če dodamo ekološko noto, približno 15 do 20 na dan.
