Tef v Etiopiji poznajo že od 4000 let pred našim štetjem in verjetno toliko časa obstaja tudi ploščati kruh, narejen iz moke tefa in vode. Zmes pustijo nekaj dni fermentirati, zato je kruh injera značilno spužvast in rahlo kisel. Testo nato spečejo na vroči površini, v sodobnosti največkrat v posebni električni ponvi, tradicionalno pa na glinenih ploščah, imenovanih mitad, na odprtem kurišču. Med arheološkimi izkopavanji najdišč iz časov etiopskega kraljestva Aksum so našli tudi take glinene plošče, kar je dokaz, da so injero gotovo pekli že tedaj, v prvem tisočletju našega štetja.
Prav tako je bila injera opisana kot del carskih pogostitev v 13. stoletju, ko je nastala etiopska salomonska dinastija, katere zadnji car je bil 700 let kasneje Haile Selassie. Injera je na pogled podoben palačinki. Poleg Etiopije ga poznajo tudi v Eritreji, Somaliji in Džibutiju, pa tudi v Jemnu in Sudanu. Ploščati kruh jedo tako, da ga trgajo in pomakajo v enolončnice in solate. Najbolj značilen način pa je, da na kruh položijo različne omake in solate, kruh pa je pri tem neke vrste krožnik.
