»V Solkanu nas je 15 pridelovalcev sukenskega reguta, kot po domače pravimo našemu radiču. Vsak dela zase, vsak ima svoje skrivnosti, vsak tudi sam trži pridelek,« razlaga Joško Kancler, ki je tekmovalni čoln postavil v kot leta 2000 in se zaposlen v Hitovi igralnici z veliko vnemo lotil tudi poljedelstva. »Z regutom sem povezan praktično 40 let. Najprej sem samo pomagal staršem. Ko tata ni mogel več delati, sem poprijel za traktor in vsa dela. Pozneje smo radič pridelovali z mamo in stricem. Sedaj, ko ni več strica, smo ostali mama, teta in jaz. Pomagajo nam tudi moji štirje otroci. Tako gre to iz roda v rod že dobrih sto let.«
Poznavalci zatrjujejo, da goriški radič uspeva le v Solkanu in najbližji okolici. Prav ob Soči so menda najboljše podnebje in tla. Že nekaj kilometrov stran učinek ni enak in tudi roža v obliki vrtnice, ki je značilna za sukenski regut, ni takšna, kot bi morala biti. »Zemlja mora biti kamnita. Solkansko polje je očitno idealno. Imamo tri tisoč kvadratnih metrov zemlje na italijanski strani. Seveda kolobarimo in enkrat posadimo krompir in koruzo, drugič deteljo, ajdo ali ogrščico. Drugih poljščin ne pobiramo in jih zaorjemo za zeleno gnojilo,« je dodal Joško Kancler. »Z radičem imamo konjiček za vso zimo.«
Razmišljajo tudi o radičevem čaju
Pri Kanclerjevih v Žabjem kraju pridelujejo le rdeči radič. Prihodnje leto naj bi posejali nekaj rumenega. Joško razmišlja tudi o čaju, ki naj bi bil zelo zdravilen. Pripravil ga bo iz korenin radiča. Vse, kar pridelajo sproti, prodajo znanim kupcem, ki prihajajo v glavnem na dom. Izjemo naredijo enkrat na leto, ko se udeležijo tržnega dne v Idriji. Solkansko posebnost prodajajo po 12 evrov za kilogram. Joško pove, da bi zanj v Milanu dobili od 60 do 70 evrov. Na vprašanje, ali se pridelava pokrije s stroški, pa odgovori: »Če delaš sam, prideš skozi. Če bi morali plačati delavce, potem se ne bi izšlo.«
Raste hitreje kot plevel
Za sukenski regut pravijo, da je lep kot vrtnica, le vonja nima. Je le eden v razvejeni verigi radičev, vendar istočasno nekaj posebnega. Kmetje semena ne kupujejo, ampak ga pripravijo sami. Konec maja radič posejejo, potem ga dvakrat do trikrat pokosijo. »Radič zraste hitreje kot plevel. Ga dobesedno zamori. Po prvi zmrzali ga začnemo pobirati skupaj s koreninami in ga povežemo v snope ter spravimo v klet. Presežek damo v gajbice in v temen, suh prostor. Včasih smo ga puščali na njivi. Danes žal vse pokradejo,« je spremenjene navade opisal Kancler.
Za seme porabijo najlepše korenine. Iz njih zrastejo od 120 do 140 centimetrov dolga stebla s semeni na vrhu. Stebla povežejo in posušijo ter shranijo do spomladi.
Najbolj zamudno pa je čiščenje. Naenkrat čistijo po štiri gajbice. V eni uri za kupce pripravijo dober kilogram radiča. Najlepši radič je seveda namenjen kupcem, malo slabši ostane za domačo uporabo, nekaj ga dobijo tudi kokoši. »Pri nas je radič na jedilniku vsak dan. Če ga ne jemo za kosilo, si ga pripravimo zvečer,« je povedala mama Rada in nadaljevala: »Vnukinja in trije vnuki ga najraje jedo zvečer, ko gledajo televizijo. Običajno regut pripravimo s fižolom in jajčki ter česnom, včasih pa dodamo še tunino.«
Ko sem v kleti stare Kanclerjeve domačije med čiščenjem poskušal izvedeti čim več o pridelavi sukenskega reguta, sem se lahko tudi prepričal, da res ne gre več samo za vrtnino, kot dokazujejo poznavalci, ampak za pravo umetnino. In zagotovo je med pridelovalci tudi tekmovalni duh: čigav je boljši, lepši in okusnejši.
