Hrvaška in Srbija sredi begunske krize zapirata mejo in vzpostavljata ekonomsko blokado. Z ene strani na drugo letijo obtožbe o izdajstvu, kršitvi mednarodnih pravil in agresivnem obnašanju. To smo videli že kdaj prej, vendar se zdaj to dogaja na mejah Evropske unije. Pretok beguncev je povzročil krizo v odnosih na meji, kjer ležijo Vukovar, Borovo Selo, Darda, Dalj, Osijek in Beli Manastir, strašna imena iz zadnje vojne. Na obeh straneh pa so balkanski politiki. Zvenijo, kot da se začenja nova vojna. Bi morali biti zaskrbljeni?

Ne. Ni treba. To je v mejah schengenskih standardov. Ali vsaj globoko v standardih, ki veljajo na schengenski meji, ki jo brani Slovenija.

Poglejmo številke.

Samo v sredo je iz Srbije v Hrvaško na poti na Madžarsko vstopilo 10.000 ljudi. 44.000 ljudi je v enem tednu šlo čez hrvaško mejo.

Skozi Slovenijo je šlo v istem času 3600 ljudi. To je trikrat manj, kot jih je bilo na koncertu Boba Dylana v Ljubljani. Prejšnjo soboto je bilo na nogometnem derbiju Gorica – Olimpija v Novi Gorici na stadionu 2500 ljudi. Zmagala je Olimpija s 3:0. Po tekmi so kljub rezultatu stadion v desetih minutah izpraznili brez incidenta. Od petka do ponedeljka je Slovenijo prešlo 2500 beguncev. V sosednji pokrajini Furlanija - Julijska krajina je bilo v ponedeljek registriranih 2647 prosilcev za status osebe pod mednarodno zaščito.

Kolegi z italijanske televizije so se prisrčno krohotali ob vprašanju, ali je njihova pokrajina žrtev begunske krize. »Vse je normalno. Razporejeni so po bivališčih po celotnem teritoriju.«

V ponedeljek je bilo pri naših zahodnih sosedih 147 več beguncev, kot jih je konec tedna prečkalo Slovenijo. Sploh niso imeli namena ostati tukaj, ampak so šli v Avstrijo, ki s široko odprtimi vrati krije hrbet Sloveniji. Slovenija pa nikoli ni bila v vojni s Hrvaško.

Pa je kljub temu slovenski premier ves konec tedna obupano tulil, da brani schengensko mejo, napadal Hrvaško, ker ne opravlja svojega posla in beguncev ne obravnava kot ofenzivno vojsko. Meja je bila v nedeljo ponoči zaprta zaradi petdesetih Afganistancev, ki so sedeli na asfaltu, policisti pa oblečeni, kot da snemajo peto nadaljevanje Pobesnelega Maxa. Kljub temu so šli vsi begunci v Avstrijo, kjer so v normalno urejenih razmerah prečkali mejo. Premier je ta kaos ocenil kot primer dobre prakse.

Hrvaška in Srbija imata severno od sebe Madžarsko, kjer schengensko mejo brani Atila. Opraviti imata z desetkrat več begunci, na ozemlju, kjer so odnosi napeti tudi v popolnoma miroljubnih okoliščinah. Obe sta v kontekstu selitve beguncev mejni državi, obe sta do sedaj urejali promet še kar spodobno. V spor sta prišli ob vprašanju, kje naj begunci prečkajo schengensko mejo, ki je v zadnjem tednu postala zelo ohlapna kategorija, in improvizirata.

V takšnih okoliščinah si slabo razvite majhne države rade pomagajo s sklicevanjem na evropske standarde. Ampak ali kdo ve, kaj so te dni evropski standardi pretoka beguncev?

Namesto zahtev in groženj bi bilo morda bratsko zunajschengensko Republiko Hrvaško treba vprašati, kje potrebuje pomoč v ljudeh, sredstvih in transportnih zmogljivostih. Utegnejo se spomniti, ko se bo Slovenija naslednjič cmerila, da ne ve, kje se je glava drži.