»Muslimana so vsi prezirali… Njegovi čuti otopijo, do vsega okrog sebe postane popolnoma ravnodušen... Ne more več govoriti o ničemer, niti moliti, ne verjame več ne v nebesa ne v pekel… Musliman ni imel cilja, premikal se je brez misli, sanjal je samo o tem, da bi v vrsti prišel na mesto, kjer bo dobil več juhe in gostejšo.«
Kdo je ta »musliman«, saj očitno ne gre za pripadnika islama? Ta »musliman« je Jud ali, natančneje, to so bili večinoma Judje v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Večinoma Judje, ker je bilo teh največ, sicer pa je »musliman« lahko postal kateri koli taboriščnik, pravi Primo Levi v svojih pričevanjih o taborišču. Taboriščnikov niti ni bilo toliko strah tega, kdaj bodo končali v plinski celici, kakor jih je bilo groza, da bodo postali »muslimani«, živi mrliči, ki so »z nogami, po vzhodnjaško spodvitimi, in z obrazom, otrdelim v masko, zgrbljeno ždeli na tleh« in katerih pripravljenost na smrt ni imela nič opraviti z dejanjem volje, temveč z njenim razkrojem.
V filmu Laszla NemesaSavlov sin ne vidimo »muslimanov«, ker smo ves čas, od začetka do konca filma, identificirani s pogledom delavca v tovarni smrti ali Auschwitz-Birkenauu. Z njegovega vidika lahko vidimo le deportirance, ki jih iz vagonov takoj naženejo v plinske celice. Pred tem morajo odložiti svojo prtljago in se do golega sleči, in naj pohitijo, jih opozarja glas v nemščini, da se ne bo ohladila juha, ki jih čaka po tuširanju. In brž ko se za njimi zaprejo težka železna vrata, vidimo tega delavca, Savla, kako skupaj z drugimi možmi otopelih obrazov snema oblačila z obešalnikov in jih odnaša na kup, kjer jih prevzame (sortira in prazni njihove žepe) druga skupina delavcev. Potem se odprejo tista železna vrata in Savlova enota mora izvleči trupla iz plinske celice, očistiti celico in trupla oziroma »stücke«, kose, kot jim pravijo nemški glasovi, naložiti na dvigalo, ki jih odpelje v krematorij.
Med kletvico in pokoro
Savlova ekipa je bila ena izmed »posebnih enot«, ki so jih esesovski upravitelji taborišč smrti (Auschwitz, Sobibor, Treblinka) sestavili iz taboriščnikov in imenovali sonderkommando. Mrtvi kot ljudje in živi kot stroji. (Vsega skupaj jih je preživelo okoli sto iz raznih taborišč.) Enega izmed njih je v dokumentarnem filmu Shoah intervjuval Claude Lanzmann. Greif, specialist za zgodovino holokavsta, je leta 1999 objavil knjigo Jokali smo brez solz, v kateri je zbral pričevanja preživelih sonderkommandov, in šele ta knjiga je najbolj prispevala k temu, da njihova vloga ni bila več uzrta le kot »umazano delo holokavsta«. V Izraelu so namreč imeli predstavnike sonderkommanda za podleže in že v taboriščih so nanje gledali kot na kolaborante. Primo Levi sicer pravi, da je bil sonderkommando najbolj peklenski zločin nacizma, pred tem pa v knjigi Potopljeni in rešeni zapiše: »Od ljudi, ki so poznali to skrajno degradacijo, ne moremo pričakovati pričanja v pravem pomenu besede, temveč nekaj vmesnega med tožbo, kletvico, pokoro in poskusom, da bi upravičili svoja dejanja in se odrešili.«
Pripadniki sonderkommanda so res živeli ločeno od preostalih taboriščnikov, imeli boljšo hrano in lahko so obdržali svoja oblačila, toda vse te ugodnosti so lahko uživali le kakšne tri mesece. Kar so tudi sami vedeli, dobro so vedeli, da so kot »geheimnisträger«, tisti, ki nosijo skrivnost taborišča ali dokončne rešitve judovskega vprašanja, zapisani še zanesljivejši smrti kot drugi taboriščniki. Izbirali so lahko med dvema vrstama smrti, takojšno, če so delo pri plinskih celicah in krematorijih zavrnili, in malo poznejšo, če so ga opravljali. In pri tem sami postali živi mrliči ali – kot je Greifu dejal eden izmed preživelih – mrtvi kot ljudje in živi kot stroji.
Muzej v Auschwitzu je pod naslovom Zvitki iz Auschwitza objavil pričevanja nekaterih sonderkommandov, ki so jih ti napisali in skrili v taborišču. Ko je v tem taborišču 7. oktobra 1944 izbruhnil upor, so sonderkommandi zažgali krematorij in ubili nekaj esesovcev. Upor je bil takoj zadušen in Nemci so pobili vseh 450 sonderkommandov.
Savlov sin, revizija Sive cone
Mengelejev asistent Miklos Nyiszli je po vojni objavil knjigo Auschwitz: doktorjevo pričevanje, ki jo je Gideon Greif označil za lažnivo in difamacijsko pričevanje, a je vseeno prispevala k negativni podobi sonderkommanda. Po tej knjigi je najprej nastala drama Siva cona (Grey Zone, leta 1996 uprizorjena v New Yorku), nato pa še istoimenski film (2001, režija Tim Blake Nelson). Vse kaže, da Savlov sin ni toliko remake, kot je revizija Sive cone. Oba filma se dogajata v času, ko se v Auschwitzu pripravlja vstaja in v obeh eden izmed sonderkommandov – Hoffman v Sivi coni, Savel v Savlovem sinu – med trupli, ki jih izvlečejo iz plinske celice, odkrije še živo deklico oziroma dečka.
Na tej točki pa se filma tudi razideta: v Sivi coni deklica še nekaj časa ostane živa, ker jo skriva dr. Miklos Nyiszli, v Nemesovem filmu pa je to trenutek, ko ob odkritju še živega dečka med trupli sam Savel »vstane od mrtvih«, oživi oziroma živi samo še za to, da bi temu dečku, ki ga zdravnik zaduši, priskrbel pogrebni obred. Kar je tako nevarna kot nora ideja, toda prav v tej norosti pridobi nazaj nekaj izgubljene človeškosti.