Aleš Debeljak se je rodil leta 1961, diplomiral je iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti, doktoriral pa iz sociologije kulture na univerzi Syracuse v New Yorku kot Fulbrightov štipendist.
Redni profesor na Fakulteti za družbene vede je postal leta 2004. Raziskovalno se je posvečal zgodovinskim avantgardam, modernizmu, instituciji umetnosti v dvajsetem stoletju, religioznemu fundamentalizmu, nacionalni identiteti, etničnim konfliktom pa tudi vlogi intelektualcev. Še posebej sta ga zanimala jugovzhodna in srednja Evropa.
Objavil je štirinajst knjig esejev in osem pesniških zbirk, ob tem pa prevedel še izbrane pesmi Johna Ashberyja in knjigo o sociologiji vednosti ter uredil več antologij. Za svoje delo je dobil nekaj mednarodnih, jugoslovanskih in slovenskih priznanj, vključno z nagrado bralcev za najboljši esej desetletja v reviji World Literature Today, nagrado Prešernovega sklada in priznanjem ambasador znanosti Republike Slovenije. Dvakrat je prejel osrednje slovensko pesniško priznanje, Jenkovo nagrado, prvo za Slovar tišine (1989), drugo za Tihotapce natanko 20 let kasneje.
Njegov zgodnji esejizem se je posvečal vprašanjem književnosti, najbolj so se njegova razmišljanja izkristalizirala v še vedno priljubljenih zbirkah Melanholične figure (1988) in Postmoderna sfinga (1989). V kasnejšem esejizmu pa ga je začel zanimati predvsem zgodovinski in kulturni kontekst nekdanje Jugoslavije, ki ga je osebnostno, ustvarjalno in raziskovalno močno zaznamoval. Ustavljal se je tudi ob vseevropskih tematikah in razmisleku o usodi Slovencev v Evropi 21. stoletja. pim
