Albert Hammond, Jr.: Rock'n'roll je tudi oblika preživetja

Sprva je bil občutek zelo nenavaden, saj naprej pomisliš, da gre za neslano šalo. Ko ugotoviš, da so informacije še kako prekleto resnične, si začneš kot človek in umetnik obenem zastavljati vprašanja, na katera ne najdeš pravih odgovorov. Vprašanja rojevajo nova vprašanja in vrteti se začneš v začaranem krogu. Edina rešitev je, da iz njega izstopiš in nadaljuješ s svojim delom. Ne gre za zanikanje, temveč za ohranitev zdravega razuma, da se s svojo umetnostjo postaviš v bran takšnim in podobnim norostim. Če bi turnejo prekinil ali na odru zapadel v posiljeno patetiko, bi lahko vodljive norce le dodatno spodbudil k tovrstnemu početju. Rock'n'roll je že od nekdaj tudi oblika preživetja, kjer nevarnosti tičijo na vsakem koraku. Prepričan sem tudi, da se bo glasbena industrija hitro opomogla; še več, prepričan sem, da bo dogodke v Parizu obrnila sebi v prid. Danes se vse dogaja z neverjetno hitrostjo in prvotni šok popusti že v nekaj dneh. Ljudje imamo namreč zelo kratek spomin in verjamem, da bo tudi v tem primeru enako. Kar po človeški plati seveda ni prav, je pa odraz našega načina življenja.

Situacija je podobna in različna hkrati. Kakor se sliši nenavadno, se po 11. septembru na koncertnih odrih nisem počutil nič bolj ogroženega, saj je bilo ozadje napada drugačno kot v Parizu. Resda je šlo za napad na ameriški način življenja, vendar je šlo v prvi vrsti za obračun s tistim, kar so ZDA in njihove institucije v svetu predstavljale. Tokrat je zgodba obrnjena: kolikor razumem, je šlo za napad na našo kulturo preživljanja prostega časa, v primeru Bataclana na mladinsko kulturo, ki svojo divjo stran sprošča na koncertih popularne glasbe. Korporativne pisarne so zamenjali ljudje, ki so bili na koncertu zgolj zaradi sebe in razen sebe niso predstavljali nikogar. Institucije so v Parizu odnesle celo kožo, saj je za njihovo zaščito očitno dobro poskrbljeno. Zato so morali teroristi poiskati drug cilj za svoja umazana dejanja.

S poslovnega in delovnega vidika lahko rečem, da smo jo zelo dobro odnesli. Edina sprememba je bila, da smo morali skladbo New York City Cops na cedeju zamenjati z When It Started. Lahko bi se temu samovšečno uprli, a nismo videli pravega smisla. Mesto je bilo ranjeno in treba je bilo pokazati pravo mero spoštovanja do žrtev. Vinilka je ostala nespremenjena, vendar se ni nihče pritoževal, saj format ni imel takšne veljave, kot jo je imel prej ali jo ima spet danes. Poleg tega je bilo na trgu veliko ilegalnih kopij, tako da je lahko vsak, kdor je hotel, prepekel tudi različico, ki jo je založba izdala v Avstraliji in Evropi.

Tisti seznam je bil čista neumnost in to vedo vsi, tudi večina tistih, ki so ga po nareku »tretjega« sestavljali. Rock'n'roll ni imel nič s tem, niti ni glasba nikogar ni spodbodla, da bi naredil kakšno neumnost. Prej nasprotno, v njej je bilo lažje najti uteho kot v napihnjenih patriotskih pesmih. Zavedali smo se, da so težki časi, vendar tako zaradi sebe kot zaradi fanov nismo smeli narediti ničesar drugače, kot smo načrtovali že pred 11. septembrom. Naši koncerti, vsa naša dejavnost je bila usmerjena k vrnitvi v vsakodnevno življenje. To je edini način, da se rane zacelijo. Po šoku je bilo treba zaživeti na način, kot smo živeli prej. Nadaljevanje je pomenilo, da moramo tudi mi na odru zaigrati glasno in ritmično glasbo, kajti tišine je bilo dovolj. Ne boste verjeli in težko vam to razložim, toda enajsti september je bil zelo tih dan. Vse je potekalo kot v upočasnjenem posnetku, saj je šok ljudi odrezal od hrupa in vsega džumbusa v mestu. Obstali smo kot vkopani na mestu in le nemo opazovali, kaj se okoli nas dogaja. Nobene logične razlage ni bilo – in tako smo odšli spat upajoč, da se bomo zjutraj zbudili iz teh nesrečnih sanj.

Človek ne more živeti v preteklosti, sploh če znotraj matične skupine pride do nasičenih odnosov in komunikacijskega mrka. Namesto da bi skupaj zaključevali ideje, je vsak na svojem koncu pacal nekaj zase. V nekem trenutku me je zaskominalo, ali sem sposoben ustvariti in izpeljati solo kariero, in odločil sem se, da se preizkusim še v tem. Enostavno nisem hotel sedeti križem rok in čakati, da me Julian pokliče.

V medijih se res dalo prebrati marsikaj, vendar je šlo bolj za neresna ugibanja in zlobna namigovanja. Mediji bi pač naredili vse za dvig naklade z napihovanjem senzacije, četudi ni v njej niti trohice resnice. V glasbo sem se zaljubil, ko sem prvič slišal Buddyja Hollyja. Zame je bilo kot razsvetljenje in od tistega trenutka sem vedel, kaj hočem v življenju: ustvarjati in izvajati svojo glasbo. Kmalu sem se spoznal tudi z The Beatles, Guided by Voices in klasično glasbo, ki me je pripravila do tega, da sem do glasbe pristopil zelo analitično; želel sem se seznaniti in osvojiti glasbeno teorijo. Potreboval sem samo povod, ki bi preko mojega ega sprovociral emotivni spekter, da bi se začel približevati mladostnim sanjam. Morda je bil klic malce pozen, a še vedno pravi čas.

Is This It je neposredni prepis naših takratnih življenj. Julian je dobesedno živel tako, kot je pel in o tem pisal pesmi. Nobenih potvarjanj ni bilo zadaj, temveč čisti realizem, ki ga je New York nekoč že izkusil z Velvet Underground. Skladb nismo vadili drugje kot na odru. Živi špil je bila naša vaja. In s takšnim odnosom, na krilih EP-ja The Modern Age, smo prišli v studio in užgali po instrumentih. Nekaj teh potez sem pozneje poskušal prenesti tudi na solistično pot. Prvenec Yours To Keep je rezultat takšnih seans, saj pesmi niso nastajale postopoma, temveč kot ena in končna ideja. Bile so pesmi trenutnega navdiha in kot takšne sem jih zabeležil. Njegov naslednik Como Te Llama? je nastal kot refleks vtisov in toksične utrujenosti s turneje, zato je vsebinsko precej težji in umazan. Šele z EP-jem AHJ mi je uspelo najti pravo ravnotežje v življenju in umetnosti. Z njim sem se razbremenil, očistil in prečistil ter začel tlakovati novo, trezno pot. Prva dva albuma sta še vedno čisti odklop glede na čas in pogoje nastanka. Šele z zadnjim, Momentary Masters, sem spoznal, kaj želim z glasbo povedati in kako. Od prve ideje do končne izvedbe sem bil povsem osredotočen in s trezno glavo v ustvarjalnem procesu.

Moja celostna identiteta je bila predolgo odvisna od zunanjega pogleda na The Strokes, zato je bilo nujno, da sem dal vedeti, kdo sem. Doživel sem preporod, četudi nisem vedel, priznam, kako se bo samostojna identiteta obnesla, če se sploh bo. Vemo, da so mnogi glasbeniki izstopili iz velikih bendov, da bi našli svoj glasbeni izraz, a kmalu popustili pod pritiski in na odru začeli izvajati popularni material. Postali so »jukebox« svoje preteklosti, izvajalci na poziv, ki so popustili pritiskom, da bi ostali globalno všečni. The Strokes ostajajo del mene, vendar to nisem jaz! Albert Hammond Jr. je v tem trenutku prepuščen sam sebi in tako se na vsakem koraku obnašam; sem osamosvojen in odvisen samo od svojega dela. S prestopom na samostojno pot sem se namreč navzel drugačnih perspektiv, ki nimajo zveze z The Strokes.

Pogosto slišimo ljudi reči, da tako ne gre več naprej, da tako ne morejo več živeti, in vendar ničesar ne spremenijo in še naprej živijo tako kot doslej. Meni je bilo prejšnjega življenja enostavno dovolj in album je malodane neposredna refleksija teh sprememb; je odtis pogovorov, ki sem jih imel sam s sabo, da bi razčistil pri sebi in karseda najbolje razumel nekatere povsem osnovne reči. Da bi ustvaril nekaj, kar bi obogatilo moje življenje, ali vsaj prineslo zadoščenje za nekatere slabe stvari v preteklosti. V ospredju so zato spremembe kot ena redkih vsebinskih stalnic. Nehal sem se spraševati, zakaj sem padel tako nizko, raje sem se vprašal, kako bom izstopil iz začaranega kroga smrtonosnih substanc v krog življenja. Temeljni kriterij osebne renesanse je bil uživati življenje. Ljudje namreč preradi pozabljamo njegove zabavne plati in že prav bolezensko uživamo v trpljenju in neprestanem smiljenju samemu sebi.

Res je, veliko sem prebiral knjigo Bleda modra pika, še bolj pa me je navdahnil Kozmos, ki sledi predlogi televizijske dokumentarne serije. V njej je triminutna meditativna sekvenca, ki sem jo preposlušal znova in znova in ki na preprost način pove, da si moramo sami ustvariti smisel bivanja. Življenje kot tako je namreč brez pomena, šele z dejanji mu ga pripnemo. To nam tudi dopušča, da delamo napake, jih popravljamo, skratka, da smo ljudje. Tej logiki je prilagojena tudi vizualna podoba albuma s črno-belimi kontrasti in čistimi, ravnimi linijami. Vedno sem se navduševal nad Bauhausovo šolo. Vpliv je viden v nekaterih projekcijah in podobah, ki sem jih za svoje veselje pred leti sestavljal doma. Tretji element, ki je močno zaznamoval album, je zbirka esejev Prerok Kahlila Gibrana. Prebral sem jo že tolikokrat, da je postala neločljiv del mene. Spoznamo namreč, da ima vsaka stvar dve plati, da si enkrat visoko zgoraj, drugič povsem na dnu.

Droge so bile dolgo časa zelo pomemben dejavnik v mojem življenju. Bil sem del scene, ki je redno posegala po njih in veliko zapravljala zanje. Vedno sem kupoval na veliko in bil odprt za eksperimentiranje na različnih ravneh. Kupoval sem vse, kar mi je prišlo pod roke: kokain, heroin, ketamin, tablete. Včasih ni bil dovolj le en »spid«; da bi stvar imela smisel, si moral narediti koktajl. Sprva je šlo zgolj za radovednost, ki pa se je kmalu prelevila v odvisnost. Trpeli so odnosi oziroma si lahko komuniciral le z nekom, ki je bil enako zadet kot ti. Če ne drugega, si pozabil, za kaj je šlo, ko je učinek droge popustil. Povsem sem se izgubil v vrtincu in vedel sem, četudi sem se tolažil, da ni tako, da moram narediti nekaj v pravo smer. Prekipelo mi je v redkih trenutkih treznosti med pripravo albuma Angles (2009). Cele noči skorajda nisem spal, samo zadeval sem se, in verjamem, da nisem bil najbolj prijetna oseba za ljudi okoli sebe. To je bila točka brez vrnitve v katerokoli smer – nazaj proti čistemu življenju ali še globlje v brezno. Bil sem čisto zmešan, brez vsakršne orientacije. Na trenutke nisem znal niti pravilno držati kitare v roki, kaj šele, da bi zaigral. Potreben je bil radikalen rez in do njega je prišlo zelo kmalu.

Dobro leto zatem, ko sem se pobral, sem stopil v javnost in se izpovedal. Med rehabilitacijo in takoj po njej namreč to ni mogoče. Potreben je čas, da zbereš misli, saj je treznost nekaj povsem novega za utrujeno telo. Nisem hotel soliti pameti, povedati sem hotel le, kako so stvari videti od znotraj. Vem, kajti bil sem tam in občutki so znali biti prijetni, a v tej udobnosti tudi varljivi. Največ mi pomeni, da so svoje izkušnje z drogami pozneje javno predstavili še drugi znani obrazi. To je bilo potrdilo, da sem storil prav, in upam, da sem vsaj enega človeka prepričal, da se je odločil premagati to grdo razvado.

Nobene romantike ni v tem, vsaj jaz je ne vidim. Droge te odpeljejo nekam, kjer ti je najprej prijetno, vendar je račun na koncu zelo visok. Povsem te osamijo, saj lahko komuniciraš le s sebi enakimi in z dilerji, ki imajo svojo računico do trenutka, ko ti stisnejo paketek v roke, in potem do naslednjega nakupa nisi več zanimiv zanje. Ko enkrat izgineš s scene, vsi najprej pomislijo, da si se predoziral. Tudi pri meni je bilo tako, dokler niso zaokrožile govorice, da sem se izoliral in se odločil prekiniti s slabimi navadami. No, glede na popularnost The Strokes bi verjetno hitro prišlo v časopise, če bi se mi kaj zgodilo.

Radovednost in brezbrižnost. Pri dvajsetih, ko nas je doletel uspeh, je bilo okrog nas ogromno vrveža in enostavno se ti jebe za vse. Odprt si za vse neumnosti. Sicer pa, kdaj naj bi jih pa počel, če ne takrat. Sprva je bila stvar še dokaj nedolžna, zgolj snifanje kokaina in alkohol. Nekako se je zdelo, da vse to sodi k uspehu. Toda dvajseta minejo, ti pa si še vedno isti džanki, samo bolj požrešen. Majhne količine niso več dovolj, tudi ne samo ena vrsta droge. Te postanejo neločljiv del tebe. Vsaka je dobra za nekaj in ima svojo funkcijo v tvojem življenju, nad katerim počasi prevzema nadzor. Kokain me je na primer poživil, osredotočil na stvar, ki sem jo počel, heroin je utišal glasove v glavi in mi pomagal zaspati, razna poživila so me spravila v normalno stanje. Vendar – ali je to res normalno stanje? Večkrat sem se prepričeval, da potrebujem odmor od zadevanja, kar seveda ni pomenilo, da bi prenehal s slabimi navadami, le trše stvari sem nadomestil s tabletami in alkoholom. Skratka, ujet sem bil v začarani krog brez izhoda.