V trši varianti naj bi šlo pri hiatusu za odločitev o odstopanju, prenehanju, v mehkejši pa za odmor, za nekakšen premor v najljubši dejavnosti, za trenutno odpoved ljubezni do nečesa.
Po tistem, ko se mi je pokvaril gramofon, sem se tudi sam soočil s – hiatusom. Vzel sem si odmor. Premor. Odmor od kupovanja plošč in odmor od sledenja glasbi. Ta odločitev ni bila povsem zavestna. Premor se mi je preprosto zgodil. Bil je vnesen od zunaj.
Moral sem zapustiti hišo, ki se je danes ljudje najbolj spomnijo po tem, da so tam prvič slišali Nicka Draka in Julee Cruise, še preden je David Lynch s Twin Peaksom ob jesenskih sobotah leta tisoč devetsto devetdeset spraznil ljubljanske ulice in lokale. In glasba, ki so jo tam slišali, jih še danes ovija kot koža in jih vedno znova spomni na tiste prostore in vonje in navade svetlobe, ki se je precejala med drevesi in naseljevala kuhinjo in s svojim prozornim telesom poplavljala starinsko in revno pohištvo.
* * *
Začel sem se seliti. Kodeljevo. Mirje. Fužine. Črnuče. Začel sem se oddaljevati. Moj zunanji zemljevid Ljubljane se je širil, a osnovna matrica, notranji zemljevid z obrisi poti, ki sem jih prehodil v prvem letu življenja v prestolnici, je ostala nespremenjena in mesta vse do današnjih dni nikoli nisem čutil drugače in si ga drugače prestavljal in ga drugače prepoznaval kot po tistih pešpoteh z Viča čez Rožno dolino in skozi Tivoli, ko sem vstopal v njegovo središče mimo Akademije za likovno umetnost ali pa mimo Moderne galerije, nikoli drugače, ko sem se proti severu najdlje premaknil do Kolodvora in proti jugu do Špice.
To je moja Ljubljana, vse ostalo so le približki in slabe tolažbe. Resničnost. In trenutna resničnost, ki ne kaže nobenih znamenj, da se lahko spremeni.
Gramofon je romal nazaj v Trbovlje. Prav tako tudi skladovnica analognih plošč. Gramofon je našel svoje zavetišče v spalnici staršev, v omari, ki se je spominjam skoraj toliko časa, kolikor vem zase. Ugnezdil se je nekam na dno. Nekam v temo in pozabo. Pred svetom in prahom so ga varovali roza rjuha in plasti prešitih odej. Plošče pa so se prav tako preselile v temo, v omaro v dnevni sobi, kjer so jim družbo delali družinski albumi; z množico na robovih narezanih fotografij ljudi, ki jih nisem nikoli videl ne poznal.
Gramofon je bil seveda nevozen. Zvočniki pa so zaradi velikosti in prostorske stiske romali direktno na smetišče. (Precej čudna in svojeglava odločitev mojih staršev.) In gramofon je ostal nevozen, kar je bil poleg selitev in pomanjkanja prostora ter spremembe v nosilcih zvoka osnovni razlog za – hiatus.
V trgovinah s ploščami so longplejke začeli nadomeščati kompaktni diski; CD-ji. Ne spomnim se natančno, kdaj in kako se je začelo izginjanje. Menjava. Kako je en svet začel izpodrivati drugega. Kdaj ga je začel nadomeščati in brisati.
Takrat sem za nekaj let prenehal kupovati nosilce zvoka. Kakršnekoli nosilce. Imel sem neke posnete kasete. Nekatere tudi s pravo dramaturgijo, kjer si je tisti, ki jih je snemal, vse skupaj zamislil kot čisto določeno zgodbo. Kot pripoved skozi glasbo, v kateri so posamezni komadi analogni posameznim poglavjem. Vse skupaj si je zamislil kot paleto različnih razpoloženj. Kot zvočno pisanje na kožo in misli poslušalca. In seveda s skrito željo; s katarzičnim koncem na koncu. Recimo: najprej Mazzy Star, potem American Music Club in nato Cocteau Twins in tako naprej. Če pa je bila kaseta namenjena ženski, na katero je hotel narediti vtis, je obstajala velika verjetnost, da se bo končala s Cohenovo I'm your Man. Arhitektonsko premišljeno.
Imel sem walkmana. Predvsem pa sem se zanašal na srečo, ne na lastno iniciativo in izbiro, na srečo, da bom v kakšnem prostoru in pri kakšnem prijatelju slišal glasbo, ki mi je všeč in jo imam rad. Bil sem v hiatusu, a glasba vseeno ni šla čisto mimo mene. Le umaknila se je. Njena pojavnost je bila drugačna, ni bilo več intenzitete, napetosti, skoraj maničnega sledenja. Sedenja v temi, ko se na gramofonu obrača črni vinil in se poslušalec udobno namešča v naročju sanjarjenja. Bila so bolj naključna srečanja.
V tujini so CD-ji longplejke nadomestili prej, kot se je to zgodilo pri nas. A tudi pri nas že v času, ko sem sam še na veliko kupoval vinile. V tistih par trgovinah se je število CD-jev vztrajno in konstantno povečevalo, število longplejk pa manjšalo, dokler niso v nekem obdobju skoraj popolnoma izginile, kot da ne bi nikoli obstajale, kot da se sentimentalna zgodovina naših življenj ne bi nikoli merila po triintridesetih ali petinštiridesetih obratih na minuto. Njihova pojavnost je bila še najbolj podobna pojavnosti igle v seniku.
* * *
In sredi devetdesetih, ko je Big Bang s svojo kraljevsko ponudbo, oddelek s CD-ji je bil takrat v prvem nadstropju, postal čisto utelešenje mokrih sanj vseh diskofilov, ki so zamenjali nosilce zvoka in se brez upora, kajti ta niti ni bil mogoč, prilagodili novemu stanju, se je njihovo število glede na ostalo ponudbo merilo v manj kot enem procentu.
Big Bang je bil takrat kot bleščeča se vesoljska ladja, čista materializacija naših otroških sanj in sanjarij, natančna projekcija velikih trgovin v tujih državah, trgovin, v katere smo romali, kot bi romali v verska središča, cerkve, kakor bi hodili na božjo pot in v nosnicah hranili vonj kadila; neskončne police CD-jev, tokrat razvrščenih po abecedi, so se vdajale nepotrpežljivim in potnim prstom.
Tudi v mestu je bilo nekaj malih prodajaln, ki so imele sijajno izbiro, a jih je Big Bang s svojo megalomanijo in svojimi katalogi ponudbe počasi izrinil na obrobje: Vinilmanija, Statera, Dallas Records, Rec-Rec, Kozmopolis, Doc Records…
Vsi, ki smo s takšnim ponosom nosili pod pazduho vinilke, smo konvertirali. Jaz sem za to potreboval kar nekaj let. Nekaj let, da sem izstopil iz hiatusa. A nekateri so vseeno ostali previdni in so vse vinilne plošče, ki so si jih nabrali in nakupili skozi leta (v tistem obdobju so seveda množično presedlali na CD-je), shranili in se zaloge niso dotikali.
Bila je tam. V temi. Čakala je, da ji vrednost zraste. Čakala je na boljše čase, za katere pa v hrupu tehnološkega drnca nihče ni vedel, ali se bodo kdaj vrnili. Ali bomo le blodili in se opotekali nekam proti neznani in udobni in hitri prihodnosti. Proti poslušanju glasbe, shranjene v oblakih.
Nekateri nismo bili tako previdni in daljnovidni, nismo pomislili, da lahko pride do obrata, do nekakšnega ničejanskega večnega vračanja istega, do vrnitve na staro mesto, na točko, kjer smo že enkrat bili, na točko vrtenja na triintridesetih obratih, in smo plošče radodarno delili ali pa jih menjali za knjige, za CD-je ali pa tlačili v torbe in jih ob nedeljah prodajali na bolšjaku.
* * *
Ko danes gledam v omaro in prestavljam vinilne plošče, ki so mi ostale, se čudim velikim luknjam, ki jih opažam. Delujejo kot prave črne luknje, ki pa ne goltajo planetov, zvezd in galaksij, ampak preteklost. Čudim se spominu, ki se je nekako odločil, da bo radodaren samo z začetki in bo konce popolnoma spregledal. Čudim se temu, da ne vem, kam so izginile plošče, ki sem jih imel in jih neštetokrat poslušal.
Naslovi in podobe ovitkov se neprestano kopičijo in širijo, za vsako posamično ploščo vem, kje sem jo kupil, pred očmi se mi odvije nekakšen barvni neonski kalejdoskop ulic in trgovin, v katerih sem prebil ure, dneve, mesece svojega življenja, vem celo, kakšno vreme je bilo, ko sem z določeno ploščo pod pazduho zapustil trgovino, vem, koga sem srečal, s kom sem govoril, koga sem se dotikal, vem, kako sem jih vlačil preko držav in kontinentov, v kakšnih vrečkah, kaj sem jedel tisti dan, kaj čutil, ali me je bolel želodec, ali je zunaj snežilo, ali so kupeji vlakov smrdeli, ne vem pa, kam so izginile desetine in desetine plošč, ki naj bi se še vedno prerivale v omari in delale družbo družinskim albumom s predpotopnimi fotografijami.
Določene orientacijske točke obstajajo. Posamični rebusi in uganke so rešljivi. Precej plošč sem zamenjal za knjige, saj sem slutil, da bo književnost postala središče mojega življenja (ali je res tako?), nekatere sem poklonil, ker sem imel občutek, da bo obdarovanec v njihovi družbi srečnejši od mene, da mu neka čisto določena plošča resnično pripada, da v nekem rokohitrskem triku, ki traja toliko časa, kot traja stran A, in ki se potem ponovi na strani B, odslikava njegovo osebnost, da je neodtujljiv del njegovega dihanja, pretakanja krvi, da mu pomeni več, kot je kdajkoli pomenila meni; tako sem recimo zadnjo ploščo, ki se je vrtela na črnem gramofonu, Sylvianov dvojni album Gone to Earth, poklonil Aleksiju Kobalu.
Kje so vse druge plošče, ki so izginjale poponoma stihijsko, brez načrta, kot bi se tu in tam znašel v oblaku in v oblasti bipolarne motnje in bi bil v stanju evforije pripravljen razdati vse, kar je sestavljalo mozaik in napolnjevalo prazne prostore v moji sentimentalni zgodovini, ki pa je bila hkrati tudi sentimentalna zgodovina neke generacije in hkrati tudi zaporedje trenutkov v čisto določenem času na planetu Zemlja, pa se na noben način ne morem spomniti.
Ko listam enciklopedije ali pa brskam po spletu, pogosto naletim na kakšno vinilko in si rečem, tudi to sem imel. Kako sem lahko pozabil. Le kam je izginila?
Mogoče sem delil ali pa posojal (niso se vrnile) vse tiste plošče pod senco uroka, nekakšnega pravila, s katerim se tako rad tolažim: ljubezen je treba deliti. Z deljenjem sem imel v mislih predvsem posojanje knjig, ki se potem niso vrnile k meni. Tu svojo teorijo širim in se sprašujem: le zakaj ne bi bile tudi plošče predmet tega deljenja? Plošče kot znamenja, ki so pomembna, kot umetniška dela, ki so pomembna (seveda je to mogoče samo pri tistih umetninah, ki so šle skozi walterbenjaminovski proces množične – tehnične – reprodukcije) in ki se v čisto določenem trenutku znajdejo v točno tistih rokah, v katerih se morajo znajti. Še bolj pa v gospostvu točno določenega para ušes, ki potem v svojo bližino pritegne in privabi tudi druge pare ušes.
Toda ali niso vse to zgolj tolažbe, sence tolažb, le metanje peska v oči, slepila, le hladen piš, ki se dotakne nezaraščene opekline in izgubi na zraku in se razpusti v svetlobi? Zakaj nenadoma vse postaja tako drastično in skoraj usodno?
Zakaj?
Bolj ko se odmikam od začetkov in izstopam iz krajev, kjer spomin še lahko deluje z vso svojo izvorno in prvotno močjo, bolj čutim, da pri tistem prešernem deljenju in podarjanju plošč ni šlo samo za nekakšno deljenje ljubezni, dajanje možnosti, da se še kdo drug seznani z občasnimi čudeži (v to smo brezpogojno verjeli in v to mnogi verjamemo še danes), ki so si našli dom in se utelesili na črnih vinilih, šlo je tudi za nekaj drugega: šlo je za razdeljevanje življenja.
* * *
Za vsako gramofonsko ploščo, četudi je bila bolj slaba (na to smo morali pristati, kajti izbira ni bila neskončna in včasih smo kupovali plošče, ki jih ob pogojih neskončne izbire ne bi kupili) in ni nikoli našla in priplezala do visokega mesta na osebnem glasbenem Parnasu, v posvečenih prostorih mladostniškega in mladeniškega kanona, je vedno stala nekakšna umestitev prvotnega lastnika plošče v osebno zgodovino, skoraj gravitacijska točka, opora, razdrobljeni segmenti njegovega življenja; spekter čustev, dogodki, ki so se dogajali, zajetje časa, ki je z odmikom in s počasnim spuščanjem v temo postalo mirovanje. Petrifikacija.
Vsaka vinilka je s sabo nosila čisto določeno zgodbo, ki je presegala glasbo, čeprav je največkrat izhajala ravno iz nje. Glasba je bila generator. Feder. In z »izgubo« vinilke se ni izgubila samo možnost poslušanja glasbe, izgubile so se tudi vse plasti in vsi nivoji, ki so bili spojeni z njo.
V nekem metafizičnem, proustovskem vesolju se je izgubil del življenja, koščki v mozaiku so odpadli, se zdrobili, spremenili najprej v črepinje in potem v prah in nazadnje v zrak, izgubil se je most do preteklosti, most do tal. Most do pozabljenega temelja. Most do prostora, kjer smo bili neranljivi – nesmrtni ali pa skoraj nesmrtni, in hkrati z nami, ki smo se kopali v tisti svetlobi, so bili nesmrtni in neranljivi tudi drugi, ki so nas obkrožali. Čeprav niso poznali skrivnosti in izvora te svetlobe. Enega od izvorov. Gramofonskih plošč. Mi smo ga poznali.
Stanja, v katerem smo se znašli, pa se nismo zavedali ne mi ne oni.
Sprašujem se, kaj ti vinili zdaj, v tem trenutku, v sedanjosti, pomenijo novim in meni neznanim lastnikom, ki sem jih v nekem prejšnjem življenju zagotovo poznal? So samo neki pozabljeni in založeni kosi, nadloga, ki se valja po podstrešjih, kleteh in garažah? So se spremenili v znamenja v kroženju, se preselili v neke tretje roke? Mogoče četrte? Ali so rezervoarji žive vode in imajo v življenjih novih lastnikov, če se jim seveda kdaj prikaže pred očmi in s tem opozori nase iluminacijski trenutek ozrtja čez ramo, iskanja izgubljenega, podoben status in vlogo, kot so jo imeli ti isti vinili v mojem življenju, a tega takrat nisem vedel niti slutil?
In sprašujem se: če bi si na novo kupil vse gramofonske plošče, ki so izginile brez sledu, in tudi tiste, ki sem jih podaril in vem, kje so, in za katere se seveda ne spodobi, da jih zahtevam nazaj; ali bi ti vinili lahko stopili na mesto drugih, davnih, prvotnih? Dvomim. Čeprav bi bila glasba ista in verjetno njena reprodukcija boljša, bi v njihovi senci zaman iskal kakšno zgodbo, kakšno nenadno raztrganino v času, razpoko, skozi katero bi se prikazal obraz mladeniča, ki ga lahko prepoznam kot nekega davnega sebe, in bi se hkrati z njim prikazali tudi vsi ostali, bolj ali manj ljubi mi obrazi ljudi, ki sem jih poznal v nekem času na Zemlji. V nekem obdobju življenja, ki ga danes imenujem prejšnje življenje.
Zadaj bi stala le tanka in nekako sploščena sedanjost. Občasno pa bi tam stala tudi dobra glasba. Izjemna glasba.
A ko sem se počasi premikal skozi hiatus (čas, ko nisem imel ne gramofona ne CD-predvajalnika in nisem kupoval nobenih plošč), za katerega nisem vedel, kako dolgo bo trajal, niti nisem vedel, ali se bo kdaj končal, pravzaprav se sploh nisem zavedal, da sem vanj zabredel, sem bil preprosto radodaren, imel sem občutek, da delam dobra dela, in verjetno sem tudi jih, saj sem razveseljeval in osrečeval ljudi, ko sem nepremišljeno, ali pa premišljeno in načrtno, delil vinilne plošče, ker sem mislil, da je njihov čas dokončno minil.
Mislil sem, da nikoli več ne bomo ponavljali tistih tako dobro znanih kretenj: brskanja med tankimi, nekaj milimetrov širokimi kartonastimi ovitki, potem dvigovanja ovitka iz kupa drugih ovitkov, opazovanja in branja tistega, kar je na njem (to je bil verjetno naš prvi pravi stik z vizualno umetnostjo), iskanja reže, jemanja vinila iz ovitka in jemanja vinila iz PVC ali pa papirnatega ovitka, potem preprijemanja vinila, tiste igre prstov in zapestja, da se slučajno ne bi dotaknili črne gladine, kjer so bile brazde, po katerih je potovala gramofonska igla, in potem polaganja vinila na gramofon in brisanja prahu z njega.
Mislil sem, da nikoli več ne bomo opazovali, kako se mala črna plošča vrti s petinštiridesetimi obrati, ali pa, še pogosteje, kako se tista velika, najpomembnejša, vrti s triintridesetimi obrati na minuto. Kako se vrti v nekem trenutku dnevnih ali pa nočnih sanj, ko smo čakali na še en naliv sladkorne pene, ki se bo zanesljivo dotaknil naših široko razprtih oči.
