O Kurtu Cobainu vemo vse in nič. Toliko, kolikor je ljudi, ki razmišljajo o njem, toliko je tudi interpretacij. In vse so pravilne in vse so napačne. Edino, kar je vsem jasno, je, da se je ubil, ker je bil nesrečen. Da je bil nesrečen, je bilo videti na vsakem koraku, tudi na koncertu v Ljubljani dober mesec dni prej. Enostavno to ni bil več tisti Cobain, ki je tri leta poprej razorožil kulturni dom v Miljah pri Tržiču, medtem ko se je oni strani že dogajalo. V vse, kar je verjel, je skozi velika vrata vstopilo v tok »mainstreama.« Tisti, ki niso stopili, so prestopili, kajti skušnjave velikih medijev ter naslovnic prestižnih revij z različnim predznakom so bile enostavno prehude. Cobain je bil novembra 1991 na tej strani še na varnem pred histerijo, ob povratku v domovino ne več.

Vprašajte Chrisa Eckmana, ki je bil tam, kdaj se je v Seattlu zares dogajalo in kdaj se je pravzaprav nehalo dogajati. V trenutku, ko je Kurt v svoja usta položil dvocevko, je bil grunge že tri leta mrtev. Ostali so samo še obupni poskusi nekaterih, da bi iz pogorišča čim več iztržili. Cobain se je počutil krivega za takšno stanje, zato je še zadnjič sebe postavil na prvo mesto. Pred uspeh in pravila marketinga. Ter na najbolj tragičen način prevzel odgovornost. Dve leti trpljenja in faustovskega prekletstva so nam ponudila še Nirvanin najmočnejši album In Utero, vse drugo je bilo lažno. Tudi klic Michaela Stipa je prišel prepozno. Telefon je že zvonil v prazno.

Kurt Cobain je izgubil nadzor nad svojim ustvarjanjem in s tem nad življenjem. Rock'n'roll, v katerega je tako »naivno« verjel, ga je namreč iztrgal iz varnega zavetja samega sebe ter ga odvrgel v množične medije, ki so vsi zahtevali del njegove ranljive duše. Ta se je v bran tekmovalnosti in »estradizaciji« vedno bolj trošila in izgubljala izhodiščni umetniški sijaj. Takoj po smrti je bilo naprodaj vse: od odtisnjenega poslovilnega pisma na kratkih majicah, zeleno-sive jopice, s katero je nastopil na MTV Unplugged, do fotografij, rokopisov in do rednega tožarjenja med dediči in raznimi zastopniki na drugi strani. Samo predstavljamo si lahko, kako bi na vse to odreagiral Kurt, ki po svoji naravi ni bil najbolj stabilna osebnost, ter se je od eksplozije Nevermind dalje vztrajno vračal k svojim skromnim začetkom, k pionirskim časom iskanja osnov kulture znotraj civilizacijske apokalipse oziroma k preprostosti in neodvisnosti, ki jo je mogoče zaslediti na pravkar izdani digitalizirani »naredi sam« zbirki Montage of the Heck: The Home Recordings. Ta je sestavljena iz več kot 200 ur neobjavljenih posnetkov, do nedavnega varno spravljenih na številnih avdio- in videokasetah v kleti.

Vendar obrata ni znal narediti, slika v vzvratnem ogledalu je bila vse bolj nejasna, delno zaradi halucinogenih pomagal, delno zaradi lažnega blišča. Človek, ki je v glasbi artikuliral besnenje brez vsakega nasilja, je nasilje storil nad seboj. Luči so se ugasnile, na pa tudi boj za donosno in nadčasno dediščino. Ta se je smrtjo pravzaprav šele začel. In se nadaljuje…