Zadnje dejanje 113 let dolge zgodovine Peka v Tržiču je poslopje sredi kraja napolnilo z žalostjo, gnevom in negotovostjo. Še zadnjih 155 zaposlenih je začelo dobivati odpovedi, številni so jih sprejeli zelo čustveno, razburjeno: »V zlatih časih je bilo tu 5000 zaposlenih, danes ni kruha za nikogar. Tako vsaj pravijo lastniki, mi pa smo prepričani, da znamo delati dobre čevlje in bi ob boljšem vodenju Peko lahko obstal in ostal. Tako pa ustavljamo zadnje stroje in zdaj nas čaka boj za naše pravice,« je povedala predsednica sindikata Sandra Lang, ki je v podjetju delala 35 let. Pohvalila je stečajno upraviteljico Tadejo Tamše, ki nam je zagotovila, da bo skušala v okviru po njeni oceni dolgega postopka zaščititi zaposlene, ki so se skozi agonijo odrekali marsičemu in zadnjo plačo prejeli novembra. Miloščina v obliki nekaj sto evrov pa družin, kjer od čevljarskih plač niso nikoli veliko prihranili, ne bo rešila: »Oba sva bila zaposlena v Peku več kot tri desetletja. Odpoved sem že dobil, žena jo še bo, to je konec. K sreči vsaj otroka že delata, drugače bi bilo še huje,« pravi Zlatko Kamič, ki je z ženo Ireno včeraj doživel sklepno dejanje čevljarskega velikana. V delavnici, kjer so dokončali še zadnje pare čevljev, je bilo veliko gneva. Delavci so prižgali svečo in poudarili, da sta Peko pokopala slabo vodenje in neučinkovita država: »V parlament pojdite, ne nas spraševati!« smo slišali in še marsikatero krepko.
Solze delavke Darje
Prav poseben pa je bil zadnji čevelj, ki ga je na stojalo odložila Darja Vidic. Konec zadnjega »šihta«, zadnji vajeni gib ob stroju, zadnji čevelj in solza v očeh: »Ja, zdaj me je pa stisnilo. Tukaj sem delala štirideset let, zdaj odhajam na čakanje in potem v pokoj. Sem mislila, da bom zaradi tega manj občutljiva, a ne gre – Peka je konec,« je potarnala delavka, ki je v desetletjih s pridnimi rokami pospremila v trgovino na tisoče in tisoče parov čevljev. Žal pa pridnost ni nobena dodana vrednost.
Odpoved je dobil zadnji direktor Matjaž Delopst, ki še zdaj ne more razumeti lastnikov, da Peka niso poskusili reševati in ohraniti proizvodnje: »Nekaj sem v kratkem času spoznal: ti ljudje znajo dobro delati!« Stečajna upraviteljica Tadeja Tamše je delila papirje, ki so za številne pomenili šok, čeprav zadnje čase pričakovan. Milijoni različnih pomoči in številni neuspešni vodilni s Tomažem Lovšetom na čelu so bili zaman. Zdaj bo treba popisati vse premoženje v tujini in doma, da bo sploh znano, kaj Peko (še) predstavlja: »Želim ga prodati kot celoto z blagovno znamko,« je povedala pravnica, ki ima na tem področju po lastni oceni dovolj izkušenj in znanja, da ji bo to uspelo.
V trgovini so kupci kupovali čevlje tudi s 60-odstotnim popustom, Pekovo obutev so nosile generacije Slovencev in kupcev po Evropi. Tržič bo najbolj prizadet zaradi številnih brezposelnih. Občina je že sprejela krizni ukrep o enkratni denarni pomoči 250 evrov za 84 občanov, ki so ostali brez zaposlitve. Že tako je v kraju veliko starejših težje zaposljivih, propad Peka pa bo položaj še poslabšal. Da pa imajo Pekovi ljudje tudi veliko znanja, zagotavlja sindikalistka Sandra Lang in pokaže na manjša podjetja, ki so v času usihanja nekdanjega čevljarskega velikana že nastala. Ko zapuščamo skupino delavcev, ki so skupaj preživeli še zadnje ure ob strojih kot toliko let prej, jim ne zaželimo sreče, ampak, naj se ne predajo. Kajti nikdar do zdaj se niso zanašali na nobeno srečo, le na svoje pridne roke. Teh od včeraj v Peku ne potrebujejo več.
