Kako bo delavka, ki je včeraj zaradi stečaja odšla izza stroja v tržiškem Peku, dojela in sprejela take pozive, trditve in ugotovitve, ki so nesporno celo resnične, logične? Kje se vidi ona, ki je vsa ta leta za minimalno plačo delala čevlje z vajenimi gibi svojih rok in vedno znova slišala, da je predraga, da ne ustvarja dodane vrednosti? Nikjer. Ona z osnovno ali poklicno šolo pač ne bo zanimiva za delodajalce, ki terjajo od svojih zaposlenih ogromno znanja in so hkrati mladi in prilagodljivi.
Naj se torej ti ljudje pasejo na travi? Od česa naj živijo? Že zdaj so zategnili pas, ker so bili plačani najmanj, kar je bilo sploh mogoče. Zdaj se jim je odmaknila še pokojnina, da bi približno dostojno preživeli starost. Občutek, da niso nikomur potrebni, je najhujši. A ima svoj izvor. Ta pa je nesporno v tem, da v Sloveniji nismo nikdar glasno priznali, da državni milijoni v tržnem gospodarstvu na kratek rok blažijo socialne nemire, ne zabrišejo pa temeljnih in matematično preverjenih dejstev: Kitajci, Turki ali Pakistanci in celo Bosanci delajo ceneje. Zato so izdelki cenejši in jih lahko prodajo. Pridnost delavke v Tržiču ni nobena dodana vrednost. Naša država ni naredila načrta za ljudi, ki so vse življenje delali dobro in pridno, a na trgu to ni bilo dovolj. Spomnimo se Mure in njenih milijonov, ki jih je država pretakala, a dejansko šivilje od tega niso imele veliko. In tudi Pekova agonija ni bila nič manj žalostna, ne glede na menjavanje od države nastavljenih rešiteljev, ki niso rešili nič.
Slovenija se ni pripravila na to, da bomo na eni strani hoteli svetu ponujati rezultate svojega znanja, inovativnosti in izobraževanja, med nami pa bodo živeli ljudje, ki temu niso bili in niso kos. Ko sta to dejstvo začinila svetovna kriza in domača nesposobnost ali pohlep, so bile njihove usode zapečatene. Tragično dejstvo pa je, da plačuje svojo ceno tudi država. Ker ni zmogla, znala, hotela pomagati prej, jim mora zdaj. Plačuje brezposelnost, plačuje socialne pomoči, od njihovih plač ne prejema ne davkov ne prispevkov. Rezultat je za vse nas slabši, najslabši pa za ljudi, ki seveda po desetletjih dela za strojem niso zdaj začeli računalniškega programiranja in ne ustanavljajo zagonskih podjetij. Toda prej smo imeli vsaj njihove pridne roke, in četudi s pičlo plačo, so šli v trgovino, plačali vrtec...
