Navaditi smo se morali, da se vlada pospravljanja nesnage praviloma loti šele, ko jo za ušesa potegne Bruselj. To velja tudi za glavno grožnjo zdravju velikega dela slovenskega prebivalstva. Skriva se v zraku, onesnaženem z delci premera 10 mikronov (PM10) ali manj, ozonom in ogljikovim dioksidom.
Neprijetno draženje dihalnih poti in kratka sapa, ki že dva oziroma tri mesece pestita prebivalce slovenskih mest z malenkostno izjemo Obale, nista (zgolj) znaka šibke kondicijske pripravljenosti. Težave z dihanjem pa tudi srčno-žilne bolezni, raka in po zadnjih dognanjih celo nevrološke bolezni, kot sta alzheimerjeva ali parkinsonova bolezen, povzročajo tudi drobni prašni delci v ozračju. Čeprav ni tako hudo kot na Kitajskem, onesnažen zrak tudi v Sloveniji vsako leto terja kar 1700 prezgodnjih smrti, je izračunala evropska okoljska agencija.
Kljub temu je moralo miniti celo desetletje evropskih opominov in tožarjenja, da so se slovenske oblasti zganile. Glavni razlog? Država in občine se niso mogle dogovoriti, kdo bo prepotrebno ukrepanje plačal. Šele pod vse večjimi pritiski Bruslja so v najbolj ogroženih Ljubljani, Kranju, Zasavju, Celju, Novem mestu, Mariboru in Murski Soboti pred dvema letoma dobili triletne načrte ukrepov v ocenjeni vrednosti skoraj 280 milijonov evrov. Številka bi zlahka dosegla tudi 400 milijonov evrov, kolikor je bilo sprva predvideno.
Kajti celjenje okoljskih ran je drago. Obenem so za onesnaženost zraka z delci PM10 ključni dejavniki, na katere oblast bodisi nima vpliva bodisi vanje ne upa oziroma noče posegati. Vremenu in geografskim značilnostim prizadetih območij pač ni mogoče kljubovati. Cenene individualne peči na poceni lesno biomaso in premog so vse preveč povezane s socialnim statusom in revščino prebivalstva, da bi jih oblast odločneje omejila. Osebni avtomobili pa so v Sloveniji tako rekoč nedotakljiva svetinja.
Ob pomanjkanju vladne odločnosti (z izjemo ekosubvencij) so predvsem lokalne oblasti tiste, ki narekujejo tempo zmanjševanja onesnaženosti zraka in povečevanja kakovosti bivanja v lokalni skupnosti. Zdravje, ki ga onesnažen zrak ne bo zlomil v štiriletnem političnem mandatu, temveč šele na dolgi rok, pa ni politična prioriteta. Odkrito rečeno tudi zato ne, ker ga med prioritete ne uvrščajo niti volilci. Nove ceste imajo rajši.
Tako celo v Ljubljani, ki sicer širi kolesarsko mrežo, zapira strogo mestno središče za promet in pred mestom gradi velika parkirišča za dnevne migrante, ne potihnejo ideje o širjenju mestnih vpadnic za avtomobilski promet ali o gradnji nove garažne hiše pod osrednjo mestno tržnico. Da bi po nemškem zgledu slovenska mesta povsem zaprli za najbolj umazana dizelska vozila ali da bi po pariškem vzoru promet vsaj ob krizno visokih koncentracijah delcev PM10 v zraku, kot jih imamo zdaj, omejili na vozila s parnimi/neparnimi registrskimi številkami, je v Sloveniji bogokletno razmišljanje.
Pa vendar, koliko sta vredni dve leti življenja, kolikor ju po besedah Petra Otorepca iz nacionalnega inštituta za javno zdravje praviloma vzame dolgotrajno življenje v čezmerno onesnaženem mestu? Ali celo štiri leta krajše življenje tistih, ki živijo v neposredni bližini prometnic? To je vprašanje za državo in za občine. A je tudi vprašanje za vse druge.
