Dr. Neža Finžgar, strokovnjakinja za čiščenje onesnaženih tal: Saniramo vodo in zrak, ne pa tudi tal

Čeprav je zemlja tista, ki lahko zagotovi preživetje ali propad človeške vrste, nas doslej v Sloveniji to ni pretirano skrbelo niti na tistih območjih, na katerih je preteklost onesnaževanja znana. Celo reševanja medijsko razvpite Celjske kotline se država loteva šele zdaj, ko je nanjo pritisnila evropska komisija. Sanacija Zgornje Mežiške doline poteka že dlje časa, a so ukrepi tudi po opozorilih nacionalnega inštituta za javno zdravje nezadostni, saj se povprečne vrednosti svinca v krvi otrok zadnja leta ne zmanjšujejo več. Dr. Finžgarjeva kljub temu verjame, da za reševanje problematike tal kmalu prihajajo boljši časi.

Na splošno so sanacijske ukrepe vedno najprej usmerili v vodo in zrak, saj sta ti dve področji najbolj regulirani in zaradi stalnih meritev tudi najbolj nadzorovani. EU je želela urediti področje degradiranih tal s posebno uredbo, a je bila neuspešna. Nekatere evropske države so zato rešitve predvidele v nacionalnih zakonodajah in kolikor sem seznanjena, bo to področje kmalu urejeno tudi v Sloveniji.

Po predlogu EU bi morale države popisati vsa onesnažena območja in določiti njihov vpliv na okolje. Območja s škodljivim vplivom na zdravje ljudi bi nato morali sanirati, kar pa mora seveda storiti ali onesnaževalec ali država. Članice bremena niso želele prevzeti. Kajti ko enkrat uradno ugotoviš, da onesnaženje na določenem območju škoduje zdravju, je treba tisto območje očistiti. Poleg tega se svet še vedno sooča s pomanjkanjem tehnologij čiščenja tal. Največje je to pomanjkanje na področju težkih kovin. Najbolj razširjena metoda sanacije s svincem onesnaženih tal je odvoz onesnažene zemlje. Ampak to ni trajnostni princip, z odvozom problem samo prestavimo z ene lokacije na drugo. V najboljšem primeru dobimo deponijo onesnažene zemlje, ki pa jo bo enkrat – pač nekaj desetletij kasneje – na neki način treba sanirati. Nemci so pri čiščenju svoje države večino onesnažene zemlje odpeljali na Nizozemsko, kjer so jo uporabili pri gradnji polderjev (z nasipi zavarovan osušen svet, ki leži nižje od morske gladine, op. p.). Ker te zadeve niso bile regulirane, so onesnažen material iz ene države v drugi državi enostavno ponovno uporabili za nekaj drugega. To pomanjkanje ustreznih tehnologij čiščenja je tudi eden od razlogov, da smo v podjetju Envit skupaj s partnerskim podjetjem Arhel dobili evropska sredstva za naš projekt ReSoil.

Za odstranjevanje težkih kovin iz tal obstajata dva osnovna principa sanacije. V postopkih stabilizacije kovine pustimo v tleh, vendar jih kemijsko ali fizikalno spremenimo v takšno obliko, da postanejo manj mobilne in tako ne prehajajo v podtalnico, rastline in posledično ljudi. Z drugo skupino postopkov, v katero spada tudi naša tehnologija pranja tal, kovine iz tal odstranjujemo.

Drži, onesnažena tla izkopljemo, pripeljemo v obrat za čiščenje, tam operemo in odpeljemo nazaj na mesto izkopa. V obratu tla v pralnem bobnu zmešamo z raztopino, v kateri je kislina, imenovana ligand. Ta nase veže kovine, ki tako iz tal prehajajo v raztopino, slednjo pa v celoti lovimo in varno odstranimo, da ne odteka v okolje. Ta del postopka je splošno znan. Inovativnost naše tehnologije je v nadaljnji obdelavi raztopine in njenem očiščenju do te mere, da jo lahko spet uporabimo za naslednje pranje tal. Te tehnologije namreč v preteklosti niso toliko uporabljali, ker niso vedeli, kaj nato narediti z raztopino, v katero so se ujele nevarne kovine. V našem postopku odpadnih voda ni. Odstranjene kovine so del suhega odpadka, ki ga bo odvažal pooblaščen prevzemnik. V prihodnosti pa želimo tudi za ta odpadek najti način, kako ga spremeniti v uporabno surovino. Za opisano tehnologijo v Prevaljah v Mežiški dolini zdaj prek že omenjenega projekta ReSoil gradimo demonstracijsko čistilno napravo, v kateri bomo ta postopek pokazali potencialnim kupcem tehnologije.

To je napol tovarna, napol laboratorij v velikosti šeststo kvadratnih metrov, ki pa ima majhne zmogljivosti. Kdor recimo doma ureja vrt, hitro premeče sto kubičnih metrov prsti. Naša čistilna naprava bo lahko naenkrat obdelala dva kubična metra, na letnem nivoju 1500. Toliko, da bomo lahko na realnih količinah ocenili učinkovitost našega postopka in ga izpilili. Kajti doslej smo tehnologijo preizkušali na pol kilograma zemlje v laboratoriju in na 60 kilogramih v manjši pilotni napravi. Če želimo optimalne rezultate, je treba povečanju količin prilagoditi tudi obstoječ tehnološki proces. Predvsem z namenom znižanja stroškov surovin in energije.

Svinca, ki po našem čiščenju ostane v tleh, tudi z nobeno drugo metodo ni mogoče spraviti iz tal in kot tak tudi ne predstavlja nevarnosti za okolje, saj je trdno vezan v kamnini. Izboljšave učinkov čiščenja torej niso smiselne. Slovenska zakonodaja onesnaženost tal s kovinami trenutno meri samo na podlagi totalne vrednosti posamezne kovine v tleh, toda bistvena je tako imenovana biodosegljivost te snovi. Tla lahko vsebujejo veliko svinca, a če je ta nedostopno vezan na talne delce, nima učinka. Po drugi strani pa so lahko zelo nevarne že nizke koncentracije te kovine, če pogoji v tleh omogočajo njeno enostavno sproščanje v okolje.

Nekatere države so že spremenile zakonodajo in tudi naša vlada pripravlja spremembe v to smer.

Slovenija mora najprej spremeniti zakonodajo, saj zdaj ta zahteva tako nizke stopnje kovin v tleh, da je mogoč le odvoz onesnažene zemlje. Hkrati se je ob nedavnem odkritju povišanih vsebnosti svinca v tleh enega od ljubljanskih vrtcev spet izkazalo, da v Sloveniji nimamo odlagališča, kamor bi onesnaženo zemljo lahko odlagali. Onesnaženo prst iz Rožne doline so morali odpeljati v tujino, za kar so po naših podatkih plačali trikrat več, kot stane naša tehnologija pranja tal. To želimo sicer prilagoditi tudi za čiščenje drugih kovin, a je zdaj prvenstveno namenjena svincu. Torej bi bila verjetno primerna za območje Litije, kjer sta bila nekoč rudnik svinca in topilnica, za Jesenice, Mežiško dolino, pa recimo za vsa območja ob večjih prometnicah, kjer je onesnaženje zaradi pretekle uporabe osvinčenega bencina tudi lahko precejšnje.

Našo tehnologijo smo zasnovali za čiščenje manjših površin najbolj kakovostnih tal, torej vrtov, ki ležijo v urbanih okoljih, kjer je vrednost zemljišč visoka. Z določenimi prilagoditvami bi jo sicer lahko uporabili tudi v Celju, toda zaradi drugačnega obsega, strukture tal in onesnaženosti s težkimi kovinami bi bilo treba učinkovitost naše metode v primerjavi z drugimi šele preveriti.

Tako z občinami kot z ministrstvom smo ves čas v stiku, si pa želimo, da bi našo tehnologijo začeli uporabljati leta 2017.

Podatki o onesnaženosti posameznih območij obstajajo. Ker onesnaženja tal ni mogoče opaziti s prostim očesom, pa tamkajšnjega prebivalstva običajno ne moti. Naša dežela ni pretirano bogata, da bi se sama lotevala sanacij in se zgane takrat, ko zapreti Evropa, kar se je lepo pokazalo v Celju. V Mežiški dolini srečujem ljudi, ki so z onesnaženjem že tako sprijaznjeni, da celo pravijo, da brez svinca ne morejo živeti. Najosnovnejši in nujen ukrep na onesnaženih območjih je izobraževanje ljudi, da bodo recimo vedeli, zakaj morajo mokro čistiti stanovanja, temeljito oprati solato... V Mežici taka izobraževanja izvajajo, toda na Jesenicah ali v Litiji takšnih aktivnosti še nisem zaznala.