Ogleda naj si sporede kinematografov in televizijskih postaj v tistem času in se vpraša, kam je izginila vsa ta raznovrstna ustvarjalnost. Raziskovalni novinar bi hitro ugotovil, da njeno izginjanje sovpada z vstopom v politiko predsednikov Reagana in Thatcherjeve ter papeža Wojtyle in z vzponom neoliberalne paradigme. Ni usahnila ustvarjalnost, le družbena in kulturna klima se je spremenila.

Dobre glasbe praviloma namreč ne prepoznajo ljudske množice, ampak uredniki, žirije in založniki, ki jo promovirajo. Množično občinstvo sprejme to, kar ponujajo mediji, le da je ustrezno zapakirano in promovirano. Množično se posluša glasba, ki je »in«. Kaj bo »in«, pa odločajo producenti, uredniki in mediji.

Poznamo zlato obdobje slovenske zabavne glasbe. Ali morda zato, ker se je takrat naključno pojavila cela vrsta talentiranih glasbenikov in tekstopiscev? Ne, imeli pa smo takrat celo vrata urednikov, organizatorjev in promotorjev glasbe, ki so talente prepoznavali, jih usmerjali in jim pomagali. Tudi tako, da so vrteli njihovo glasbo, še preden jih je občinstvo sprejelo. Danes živi med nami povsem enako število talentiranih in sposobnih posameznikov kot takrat, le duh časa je drugačen.

Komercialni mediji samo po naključju naredijo kaj za promocijo kvalitete. Za njih je kvalitetno to, kar se posluša in nese. Glede na dejstvo, da je več ljudi s slabim okusom kot dobrim, se pod vplivom komercializacije vsakršna kvaliteta lahko samo niža. Veliki izrinejo in udušijo manjše in raznolikost se izgublja.

Tako kot so kmetijske monokulture smrt za ekosisteme, je izginjanje raznolikosti v kulturi pogubno za človeško družbo. Vzroki in krivci so v obeh primerih isti.

Človek bi pričakoval, da pri tako visoko razviti nacionalni zavesti, kot jo lahko zasledimo pri Slovencih, ne bo treba uvajati nacionalnih kvot. A je tak up prazen. Narodno zavedne ljudske množice, ki so pripravljene v skrbi za narodni blagor tolerirati celo izbrise in genocide, so hkrati lahek plen trgovcev.

Nič jim ni mar za narodni interes, samo da je poceni ali celo zastonj, kot je na videz glasba s komercialnih radijskih postaj. Naivno verjamejo, da se da nacionalni interes obvarovati pred tujim vplivom z žičnatimi ograjami, med tem pa resnična nevarnost za domačo kulturo vsem na očeh prihaja po kablih in radijskih valovih.

Sam nisem prepričan, da so kvote edini način za rešitev problema, a boljšega predloga nimamo. Navidezni problem je morda res delitev pogače, dejanski pa je prekompleksen, da bi se ga dalo rešiti z enim samim zakonom.

Tone Rački, Ljubljana