Burkinafaške oblasti so potrdile, da je bilo ubitih 33 ljudi, vključno z dvema napadalcema, hospitaliziranih je bilo več kot 30, iz omenjenega hotela in sosednje kavarne pa so jih evakuirali približno 180. Vse to govori o resnosti napada, ki pa ni bil povsem nepričakovan; družbeno-politična klima v državi kot tudi v celotni regiji je precej specifična. Al Kaida v islamskem Magrebu (AQIM) je v regiji nazadnje napadla novembra lani. Tarča je bil luksuzni hotel Radisson Blu v Bamakoju v Maliju, v katerega so prav tako kot v hotel Splendid v Ouagadougouju zahajali pripadniki afriških elit, mednarodni poslovneži in delavci v humanitarni industriji. Da so žrtve islamskih skrajnežev prihajale iz osemnajstih držav, govori vsaj o dvojem: napadalci so si s tem zagotovili pozornost mednarodne javnosti, obenem pa so z napadom poudarili, da ne gre za osamljen primer, temveč za kompleksnejšo situacijo, ki zadeva sekularizacijo afriških vlad.
To je cena svobode
Teroristična skupina AQIM, ki je prevzela odgovornost za napad tako v Bamakoju kot v Ouagadougouju, je z napadom v osrčju zahodnoafriške regije dala vedeti, da svojo sovražno kampanjo širi na nove meje. To je hud udarec za Francijo in njeno Operacijo Barkhane, pod okriljem katere se tri tisoč francoskih vojakov, razporejenih v šestih afriških državah, z vojaškim oporiščem v Ouagadougouju, bori proti islamistični vojski.
Hkrati so teroristični napadalci poslali negativno sporočilo novoizvoljenemu burkinafaškemu predsedniku Rochu Marcu Christianu Kaboréju, ki prihaja iz bančniških vrst. V govoru, ki ga je predsednik Kaboré imel dan po napadu na nacionalni televiziji, je obsodil »to resnično barbarsko dejanje nad nedolžnimi ljudmi« ter obljubil, da bodo varnostne sile naredile vse, da preprečijo prihodnje napade, pri čemer je ljudi prosil za podporo. Njegovemu pozivu so pritegnile tudi civilnodružbene organizacije.
»Pregledujejo nas vsepovsod. Na bankah, poštah, celo v supermarketih,« je v telefonskem pogovoru dejal znanec Abdulaj, davčni inšpektor v Ouagadougouju. »Odslej bo vse drugače, toda to je očitno cena naše svobode.« Abdulaj je sodeloval v protestniških gibanjih oktobra 2014, ko je več deset tisoč ljudi protestiralo proti spremembi zakonodaje. Nekdanji predsednik Blaise Compaoré je hotel namreč že petič kandidirati na predsedniških volitvah, in to kljub temu, da je bil na oblasti od leta 1987. Compaoré je bil sicer znan po svoji mediatorski vlogi. Poročilo Mednarodne krizne skupine navaja, da je Burkina Faso razvila mediatorsko industrijo, kar pomeni več kot tisoč vojakov, ki jih je Compaoré pošiljal na mirovne misije v Sudan, Gvinejo Bissau, Burundi, Kongo itn. Leta 2007 je podpisal pogodbo s Pentagonom, od leta 2012 pa je nastopal tudi v vlogi pogajalca v malijski krizi.
Raziskava, ki jo je leta 2012 opravil Washington Post, je razkrila, da so Združene države v Afriki ustanovile vrsto vojaških letalskih oporišč, od koder letala letijo v različne predele Afrike. Burkina Faso zaradi svoje strateške pozicije med bokoharamisti v Nigeriji in islamisti na severu Malija ter v Nigru je bila srce tega. Hkrati je Burkina Faso pomenila otok stabilnosti, kjer so bili zahodnjaki vedno dobrodošli. Za Washington in Pariz je kolaps burkinafaškega diplomatskega aparata tako pomenil izgubo pomembne referenčne točke.
Compaoréjev padec in njegovo vez z zahodnimi silami je pred kratkim v intervjuju za lokalni spletni časopis komentiral Alouna Traoré, ki je med sodelavci nekdanjega z marksizmom in panafrikanizmom navdahnjenega predsednika Thomasa Sankare edini preživel vojaški udar 15. oktobra 1987: »Compaoréja so ustvarile imperialne sile. Od njih se je učil. Zato ga tudi ne bodo ničesar obtožili.«
Blaise Compaoré je decembra 2013 za televizijsko mrežo France24 izjavil, da Burkina Faso brez njega ne more doseči miru in stabilnosti, čemur je mogoče delno pritrditi. Če bi bil Compaoré še vedno na oblasti, se zaradi nenapisanega dogovora z islamisti teroristični napad ne bi zgodil. Resda so islamski skrajneži napadli že tedne prej: na severni meji z Malijem so ubili dva policista, ugrabili pa so tudi starejši avstralski par. Toda vsi ti napadi, vključno z napadom v glavnem mestu, so se zgodili po Compaoréjevem pobegu v Slonokoščeno obalo.
Skupni boj proti islamistom
Izjava, s katero so pripadniki Al Kaide v islamskem Magrebu prevzeli odgovornost za napad v Ouagadougouju, ima tako negativen sporočilni naboj tudi za prebivalce Burkine Faso, ki so z vstajo proti Compaoréjevemu režimu dali vedeti, da imajo dovolj. Protestnike so skrajneži v izjavi označili za »sužnje križa, okupatorje našega doma, plenilce našega bogastva, ki spodkopavajo našo varnost«. Ali kot je dejal sogovornik v telefonskem pogovoru – boj za svobodo v Burkini Faso še ni končan.
Zdaj je že jasno, da bodo islamski skrajneži v zahodni Afriki po napadu v Ouagadougouju drugače obravnavani, kot so bili v času Compaoréjevega režima. Namesto diplomatskih pogovorov, s pomočjo katerih se je ohranjal status quo, sta Mali in Burkina Faso že napovedala skupni boj proti islamistom. Ob tem, da je zdaj tudi mednarodnim silam, prisotnim v Afriki, predvsem Francozom in Američanom, jasno, da je bila Compaoréjeva mediatorska igra eden izmed razlogov, zakaj ni bilo mogoče ustrezno odgovoriti na problem islamizma v regiji.
Po drugi strani pa je boj proti islamizmu le ena izmed težav, s katero se bo v prihodnosti morala soočiti Burkina Faso. Novoizvoljenega predsednika Kaboréja čaka spopad s preteklostjo. Pokop pred 27 leti umorjenega predsednika Thomasa Sankare, čigar truplo je 27 let ležalo na smetišču, in aretacija njegovega morilca (nalog je bil že poslan v Slonokoščeno obalo) bosta zagotovo med prioritetami nove vlade.
Poleg odpiranja arhivov umorjenih žrtev so tu še zgodbe na tisoče vojakov, ki jih je odstavljeni predsednik pošiljal v liberijsko državljansko vojno. Februarja 2015 so protestniki v opustošeni hiši Françoisa Compaoréja, predsednikovega mlajšega brata, našli pismo iz leta 1999, napisano na roko. Podpisali so ga burkinafaški vojaki, ki so se bojevali v liberijski vojski. V njem nekdanjega predsednika obtožujejo zločinov proti človeštvu in gospodarskega kriminala, saj naj bi v zameno za njihove žrtve od Charlesa Taylorja prejemal diamante in zlato. Nič čudnega, da je Blaise Compaoré v intervjuju za Jeune Afrique, ki ga je dal že v Slonokoščeni obali, izjavil, da »niti svojemu najhujšemu sovražniku ne privošči, da bi bil v danem trenutku na vodilnem položaju v Burkini Faso«.
Na eni izmed sten v zdaj opustošeni hiši Françoisa Compaoréja je mladi grafitar Marto, ki s svojo umetnostjo komentira politično dogajanje v državi, narisal podobo vojaka, ki pripravlja tradicionalno jed (iz žitaric ali koruze). Ob podobi je napis: »Delajte to, ne vojne.« Njegov način razglašanja miru se naslanja na bogato burkinafaško tradicijo grafitarske umetnosti, čemur pa dodaja ironični komentar. Ta v času Compaoréjevega režima ni bil toleriran. Tudi iz njegove izjave, ki jo je dal za Francoski mednarodni radio, da so »ljudje v Burkini Faso zelo ponosni na svoj upor«, s katerim so dokazali svojo integriteto in pokončnost, kar je tudi pomen besedne zveze burkina faso, je jasno, da je na ulicah Ouagadougouja – kljub terorističnemu napadu – zavel svež veter.
