Kot nasprotnica Islamske države je Turčija vse od lanskega leta med glavnimi tarčami kalifatovih teroristov. Lanska napada na kurdski kulturni center in pozneje na mirovni shod v Ankari sta imela cilj politične destabilizacije države pred ponovljenimi volitvami in dodatnega netenja medetničnega turškega konflikta, ki se je po Erdoganovi odpovedi mirovnemu procesu s Kurdi že tako nevarno zaostril. Ker naj bi včerajšnji samomorilski napadalec po izjemno hitro izvedeni obdukciji prihajal iz Sirije, čeprav so pozneje ugotovili, da je savdskoarabskega rodu, Turčiji sedaj grozi še morebitna zaostritev odnosov s svojo 2,2-milijonsko sirsko begunsko populacijo.
Odnosi med Turki in sirskimi begunci so kljub rokohitrskemu pripisovanju krivde za včerajšnji teroristični napad že tako in tako napeti, in to iz podobnih gospodarskih strahov, kot begunci postajajo nezaželeni v vse bolj ksenofobni Evropi. V iskanju možnosti za boljše življenje se namreč begunci naseljujejo v turških provincah, kjer se pod izkoriščevalskimi pogoji lokalnih delodajalcev zaposlujejo na črno. Turška vlada želi sicer zaradi akcijskega dogovora o zajezitvi dotoka beguncev v EU njihov status sedaj izboljšati. Da bi več Sircev ostalo v Turčiji in se ne bi podalo na pot proti Evropi, namerava uradna Ankara nezakonito delo beguncev dekriminalizirati z množičnim podeljevanjem delovnih dovoljenj, kar pa v državi, ki se sooča z upočasnjeno gospodarsko rastjo in vsaj desetodstotno uradno brezposelnostjo, povzroča nova trenja. Ob ponujanju boljše življenjske perspektive poskuša Turčija z uvedbo vizumske dolžnosti za Sirce, ki v državo ne bi pripotovali neposredno z bojišča prek kopenskih mejnih prehodov, temveč na turška letališča, prav tako zmanjšati število beguncev na svojih tleh. Vse te ukrepe sprejemajo zgolj zato, da bi število v Evropo odhajajočih beguncev znižali krepko pod 2000 na dan, kot to v zameno za pospešitev pristopnih pogajanj Turčije z EU zahtevajo v Bruslju.
Da je bilo devet od desetih včerajšnjih žrtev napada v Carigradu prav iz Nemčije, utegne kanclerko Merklovo še tesneje povezati z Erdoganom. Vse bolj avtoritarni predsednik je obsodbo napada izkoristil za besedni obračun z vsemi kritiki turškega spoštovanja človekovih pravic, češ da je treba izbrati, na kateri strani smo: na strani teroristov ali tistih, ki jih želijo onemogočiti. Poskus utišanja turških kršitev človekovih pravic v prvih urah po terorističnih napadih pove več o predsednikovi samovladi kot o realnosti dileme, ki jo je poskušal vzpostaviti. Evropska politika je Turčijo že izbrala za zaveznico. Molk o turških kršitvah človekovih pravic – predvsem pri trajajočem obleganju kurdskih mest – pa z vsakim terorističnim napadom postaja vse glasnejši.
