Ko se družinski sistem zruši, se odsekano predrugači podoba reprezentacije: drugi del (»Pet temeljnih svobod posameznika«) je koncipiran kot uporniški manifest. Ta ne skriva ambicije osrednjo nacionalno gledališko hišo terorizirati z odjeki revolucije, ki svoje zobe kaže v obliki (dramatikovih) psovk, projiciranih parol, kot so »Fuck off«, »Revolucionarne ženske so lepše«, »Totalni orgazem«, »Heteroseksualnost je opij za ljudstvo«, in obrisov orgije, v kateri se otipava, poljublja in naskakuje ne glede na spol (mi smo seveda ZA). Nastopita ideologija individualnosti ter princip čim manj vživljanja, čim več akcije in krikov. Ta estetika vandalizma in neposredne, brezsramne telesnosti poveličuje oziroma mehča tabuje (tako obče kot gledališko institucionalne). Skupaj trčita dve liniji razumevanja revolucije: dramatikova, ki ta tekstovni del spreobrne v prosto asociativno, razosebljeno, namenoma dolgovezno in pomensko svinčeno nizanje replik (o življenju, svobodi, travmah), ter gledališka, ki kakor da želi oder oprati vseh njegovih konvencij in ga s telesno prostodušnostjo ter hrupno glasbo predelati v prostor realnega, upora, razvrata in superiornega prikazovanja sredinskega prsta. Zadnji, najkrajši prizor »V republiki sreče«, ki znova vpelje princip dramskega miljeja, ponazori prototip priporočljivega partnerskega razmerja, ki je že obenem njegovo razsutje. Bolj kot izvajalska raven prepriča njegov veličastni scenografski pečat, ki sproži brezčasnost, ujetost, lepoto praznine in poetično absurdnost bivanja.
Uprizoritveni dogodek se več kot zaveda svoje časovne usklajenosti z družbenimi odločitvami (referendumom), ki so pred vrati, in želi tudi sam k temu pristaviti svoj lonček, da bi tako pridobil ostrino aktualnosti in se odločno zavzel za napredek. Kar pa vseeno ni dovolj, da bi gledalca prevzel in preizprašal celostno, ampak ga kvečjemu potisne v »gledališke skrajnosti«, ki mu že dolgo niso več neznane.
