To je posebnost v Sloveniji, ki je ne razumem najbolj, nisem pa privrženec tradicionalnih koncertov. V čem je smisel, da veš, da bo nekdo vsako leto na enak dan odigral enak koncert. A ponudba je bila močnejša od mojega egotripa. Začel sem v Mariboru pred približno desetimi leti s pokojnim Smiljanom Krežetom. Ko je bil prvi koncert uspešen, ga je ponovil, potem pa tega nisem več želel. A oglasili so se iz Ljubljane, pa sem si rekel, da ga tukaj še nisem imel in ne bo enako. Zdaj je bilo že sedmič ali osmič. Zadovoljen sem, da vsako leto sploh uspe.
Za naš časopis ste pred časom izjavili, da praznični čas v vas zbuja navidezni mir, po drugi strani pa tudi napetost zaradi izprijenosti in pokvarjenosti. Kaj ste mislili s tem?A to sem rekel? Bog ve, kaj. Pomen besede praznik je v popolnem nasprotju s tem, kar vidiš na ulici. V glavnem Slovenija umre, gostilne in vse drugo je zaprto, ker je presneti praznik. Jaz ne praznujem ničesar in nimam emocionalnega odnosa do praznikov, tudi do sobot in nedelj ne. Rad imam navadne dni, ob katerih ljudje hodijo po ulicah in živijo normalno. Zato me prazniki mečejo malo v »depro«. Drugi so mogoče veseli, ker nimajo službe, ampak pri meni je način življenja služba. Zato tudi na dopust ne hodim in me tudi takrat zgrabi panika, saj vsi naenkrat čredno izginejo. Plaši me, ko vsi skupaj začnejo nekaj početi, ne glede na to, ali gre za praznik, tekmo ali koncert.
Nastopi s srbskim vojaškim orkestrom se bodo še nadaljevali?Nastalo je spontano, ker je glasba za film Montevideo, se vidimo! postala uspešna. Imeli smo 20, 25 koncertov, ne le po nekdanji Jugoslaviji, temveč tudi v Švici in Italiji. In tako spontano ostaja tudi naprej. Če bo zanimanje za to, da bi slišali tudi mojo filmsko glasbo in komade z albumov v drugačni izvedbi, se bo znova vsake toliko zgodil.
Pripravljate nov album Tivoli. Bo v celoti obarvan tako romantično in nostalgično kot prvi singel?Na tej plošči sem se odločil, da sledimo žanru šlagerja. Italijani so imeli kancone, Francozi šansone, srednjeevropski prostor z Balkanom pa je rasel na šlagerjih. Ti so tudi edina evropska zapuščina, na kateri je narejena evropska zabavna muzika. Američani so jo delali iz bluesa, rock'n'rolla, jazza, na podlagi suženjske glasbe, pri nas pa se je razvijala iz narodnih napevov, preoblečenih v modernejši instrumentarij. To se mi je zdelo pri vsej stvari najbolj vznemirljivo.
Pravite, da ironija in družbena angažiranost ne sodita v glasbo. Ampak ali niste z zadnjim komadom Ya Mustafa in provokativnim spotom za božični koncert Sveta noč v C-molu vseeno nekoliko podrezali v aktualno dogajanje glede beguncev in referenduma?Živimo v času, v katerem nam dopovedujejo, da je vsak dan zgodovinski in moramo neprestano paziti, kaj bomo rekli. Nemogoče je, da bi nekaj naredil in pri tem ne bi sovpadalo z nečim, kar se je zgodilo. Motiv v realnem političnem dogajanju si niti ne zasluži, da bi ga uglasbil. Spot je bil skeč za koncert. Mustafo pa sem posnel že pred enim letom, še pred napadom na Charlie Hebdo. Hoteli smo ga že izdati, a ko se je to zgodilo, smo rekli, da raje ne. Zdaj pa je pač na vrsti in mora ven. V bistvu je zelo star ljubezenski štikl, bližnjevzhodni narodni napev, tako da se nisem spomnil nič novega. V petdesetih je že postal zelo popularen v Evropi, ko ga je izvedel francoski šansonjer Bob Azzam. Pravzaprav je bil Egipčan, živeč v Franciji, neke vrste zgodnji čefur, ki je pel Ali Baba Twist in podobne – odličen interpret in muzikant. Mislim, da imata Korado in Brendi celo narodno-zabavno različico, ki sem jo slišal pred 20 leti.
Šlagerju dodajate tudi element humorja. Se nekoliko ponorčujete iz njega in ga preobračate na svoj način?Preobrnem ga gotovo po svoje. Šlager je kot žvečilni gumi. Z njim lahko počneš, kar želiš. Po definiciji ima všečno besedilo, lahke note, enostavne melodije in tri, štiri akorde. Nasploh imam rad humor. Glasba izvablja solze ali smeh, in če ne počne ne enega ne drugega, potem to ni ravno neka glasba. Iz nikogar se ne delam norca, to se mi zdi idiotsko. Upam, da sem duhovit, to je nekaj drugega. Z glasbo tudi ne bi delal revolucije. Mislim, da si tega ne zasluži, saj je namenjena nečemu povsem drugemu kot dajanju jasnih političnih sporočil. Lahko je sublimna, navaja na razmišljanje, a ne kot politično orodje. Politično zavednih kantavtorjev in umetnikov nikoli nisem maral, naj gredo raje v politiko. V umetnosti moraš biti politično nekorekten in si dovoliti vse, v tem je srž našega poklica.
Ampak sami ste se politično angažirali s podporo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću.To je osebno, ne politično. Všeč mi je kot človek. Že od prej ga poznam in njegov idejni partner sem bil, ko se je odločal za kandidaturo. Zelo me veseli, kakšen župan je, z vsemi plusi in minusi. Vemo, da boljšega še nismo imeli in da ga kmalu verjetno tudi ne bomo. V kratkem času je veliko premaknil, postavil stvari na glavo. Zato podpiram njega in ne politične opcije. Odkar se je umaknil iz državne politike, tudi nima neke politične opcije, ampak se je posvetil županovanju. To je politična funkcija, a v njegovem primeru, ker ima večino v mestnem svetu, to sploh ni ne vem kakšna politika. Mesto res bolj upravlja kot neko podjetje.
Koliko pa je podpora povezana s ceno vašega zemljišča v Šiški? Hitro po tem, ko ste ga kupili, se je spremenilo v zazidljivo.Moja pogodba o nakupu zemljišča in to, koliko je vredno, je javno dostopno. Vsak si lahko to pogleda in mu bo takoj jasno. Ne ljubi se mi več govoriti o tem, saj so veliko o tem že poročali, ni pa jih zanimala moja razlaga, ampak zgolj to, da sem zemljišče kupil v času, ko je bil Janković župan. Zame bi bilo prepoceni, da bi se šel kaj takšnega. Da, zemljišče ni bilo zazidljivo, zdaj pa je, toda ti, ki so ga prodajali, niso neki bebci, ki ne bi tega razumeli. Bil sem eden izmed mnogih v vrsti za nakup in na koncu se je lastnica odločila zame in za moja partnerja. Tudi gospa je lepo zaslužila in bi se gotovo oglasila, če bi se počutila ogoljufano.
