V Santiagu de Chile rojeni režiser Patricio Guzman je dokumentiral padec Allendejeve vlade v tridelnem (štiriurnem) filmu Bitka za Čile (1975–1978); konec prvega dela se konča s posnetkom vojaka, ki meri v kamero in ubije snemalca Leonarda Henrichsena. Ta film v Čilu ni bil nikoli prikazan, kadar pa ga Guzman, ki že od leta 1973 živi v emigraciji, danes v Parizu, pokaže čilskim študentom, samo strmijo: o tem niso ničesar vedeli. Ker so v Pinochetovem Čilu storili vse, da bi ta dogodek izbrisali. V zgodovinskih učbenikih sploh ni omenjen, učiteljem pa je bilo prepovedano o tem govoriti. Pozabiti so poskušale tudi preživele žrtve koncentracijskih taborišč, da bi lahko živele naprej, pripoveduje Guzman v intervjujih. On pa enajstega septembra 1973 ne more in noče pozabiti, s spominom na tiste dogodke in njihove žrtve je zaznamovana skoraj vsa njegova filmografija (Chile, la memoria obstinada, 1997, Le cas Pinochet, 2001, Salvador Allende, 2004). In naj sta njegova zadnja dokumentarca, Nostalgija za svetlobo (2010) in Biserni gumb (2015), še tako meditativna in poetična, gre tudi tu za sledi travmatične epizode čilske zgodovine.
V Nostalgiji za svetlobo, kjer so bele kupole, ki se na vrhu odprejo za ogromne teleskope, videti kot kakšni templji v puščavi Atacama, izvemo, da je astronomija podobna arheologiji. »Vse, kar gledamo in iščemo v vesolju, je preteklost,« pravi čilski astronom. In tudi puščava Atacama je polna preteklosti, Guzman jo imenuje »odprta knjiga spomina« ter v njej kaže sledi predkolumbovske kulture (v skalah vklesane risbe), indijanske utrdbe in raznih mumificiranih bitij. Toda najtežje je najti sledi nedavne zgodovine. Skupina žensk vsak dan brska po puščavskih tleh, da bi našle kosti svojih mož in sinov, ki so jih ubili Pinochetovi rablji in odvrgli v puščavo prav zato, da za njimi ne bi ostalo nobenih sledi.
Z nekaj tisoč let starim kristalom, v katerem migeta kaplja vode, se Biserni gumb najavi kot film o vodi in odpotuje na skrajni in neobljudeni jug Čila, na arhipelag in med njegove ledene skulpture. V Patagoniji pa že sreča ljudi, predstavnike starodavnih domorodskih plemen Alacufe in Yaghan, ki so preživeli vse pokole in tegobe kolonializma ter ohranili svoj jezik. Teh živih prič stoletne krvave preteklosti ni veliko, vendar so pripravljene govoriti, medtem ko je težje najti in pripraviti do besede priče nekajdesetletne preteklosti. Na primer pilota, ki pokaže, kako so Pinochetovi vojaki iz helikopterjev metali ljudi v morje. In še nekoga, ki pripoveduje o tem, da so nekateri končali na dnu morja privezani na kose tračnic. In tako pridemo do bisernega gumba. To je res nenavaden predmet: pravi gumb, prilepljen na kos železa, ki mu je dolgoleten obstoj na dnu morja dal videz bisera ali skoraj takšnega kristala, kot je bil tisti s kapljo vode na sredi, ki smo ga videli na začetku filma. Ta predmet bi imel vse kvalitete estetskega objekta, če jih ne bi »pokvaril« komentar, ki pravi, da je edina sled žrtve, ki je končala v morju. Nekakšen »ready made« zločina. Estetski objekt in obenem sled zločina. A če se je ta sled »skrila« oziroma pridobila estetski videz, je prav ta tudi napotil k njenemu razkritju. Tega bisernega gumba najbrž ni našel sam Guzman, zato pa je v njem našel svoj film.
