Nedavni simpozij v Slovenskem gledališkem inštitutu, posvečen sopranistki Valeriji Heybal, je odstrl pozabljeno umetnico, katere stoletnica rojstva bo čez dve leti, ko naj bi ob pomoči ustanove Fundacija Ladka Korošca izšla tudi biografija o njeni umetniški poti. A simpozij je bil le vmesna postaja Marka Koširja, ki skupaj s Petrom Bedjaničem in dr. Primožem Kuretom še vedno brska po arhivih in gradivih za drobci iz njenega življenja. Iskati je bilo treba v bernskem Theatersammlungu, kjer je bila Heybalova sredi petdesetih let dve sezoni stalna gostja, v srbskem gledališkem muzeju, arhivu beograjske Opere, saj je v Beogradu preživela večino svoje kariere, ter po različnih slovenskih glasbenih zbirkah in virih.
Pravijo, da je Heybalova celo največja slovenska operna umetnica, vendar ji te titule v resnici nikoli niso nadeli. Ni ustrezala političnemu režimu, demenca, za katero je zadnja leta svojega življenja bolehala, pa jo je dodatno pahnila v osamo. Umrla je v Ljubljani leta 1994, stara 76 let. Prah pozabe s Heybalove je pravzaprav že leta 2007 odpihnila Alenka Šelih s sodelavkami v znanstveni monografiji Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem.
Od zapornice do primadone
Rodila se je v glasbeni družini, oče je bil organist, pevovodja in violinist v ljubljanski Operi, mama ljubiteljska violinistka in pianistka. O Valeriji Heybal so prvič pisali, ko je kot dekle igrala violino v ljubljanskem damskem jazzovskem orkestru Slavček. Pozneje se je odločila za študij solopetja, po smrti prof. Frana Župevca je nad njo bdel Julij Betetto.
»V sebi je združevala vse, kar mora operni pevec imeti: lep glas, velik igralski talent, občutek za pravilno poustvarjanje med seboj zelo različnih vlog in lep videz,« ugotavlja Marko Košir. V Ljubljani je debitirala leta 1938 kot Djula v Gotovčevi operi Ero z onega sveta in takoj osvojila občinstvo. Kar 460-krat je potem stala na ljubljanskem odru, preden je leta 1948 odšla v Beograd.
Ker je z nastopi z opernim ansamblom med vojno kršila kulturni molk, so jo za pet tednov zaprli v Kočevju, nato so ugotovili, da je opravljala samo svojo dolžnost. »Vendar je senca nad njo po teh dogodkih ostala za vedno, sploh po gostovanju v frančiškanski cerkvi,« pravi Marko Košir. Ni pa bil menda kaznovan ves ansambel, ampak le dva člana, oba v nemilosti pri takratni primadoni ljubljanske opere Vidmarjevi, ženi politika in predsednika ZRC SAZU.
V beograjsko opero jo je potegnil Oskar Danon, ki ni bil zadovoljen z Anito Mezetovo, ki je kot Čo Čo San pela v šlagerju sezone leta 1947, operi Madame Butterfly. Po tem gostovanju je ostala v Beogradu kar 24 let. Beograjska opera je bila takrat reprezentančna opera v jugoslovanskem prostoru in je kot prva prek železne zavese začela gostovati po svetu. Posnetih je sedem njihovih opernih produkcij, pri štirih je sodelovala tudi Heybalova. Njen posnetek Tatjane v Evgeniju Onjeginu je bil ob dramskem baritonistu Dušanu Popoviću za tiste čase menda izjemen.
Vrhunec in zaton kariere
Uspeh kariere je doživela kot Magda Sorel v operi Konzul Giana Carla Menottija. Ko je Heybalovo slišal avtor opere, je dejal, da je presegla vsa njegova pričakovanja. »Magda Sorel se za svojega partnerja popolnoma žrtvuje, iz obupa stori celo samomor. Heybalova je bila v tej vlogi najbolj pretresljiva ravno, ko se zastruplja s plinom in zraven poje. Takšne vloge v dramskem smislu so ji vedno najbolj ustrezale,« je povedal Košir.
Čeprav je imela ves čas status primadone, po letu 1962 na premierah v Beogradu ni več pela. Zasenčili sta jo drugi dve dramski sopranistki, Milka Stojanović in Radmila Bakočević. Leta 1971 se je upokojila in se v Ljubljano vrnila z visoko pokojnino. Skušala je še naprej delovati kot koncertna pevka, vendar je bila že preveč pozabljena. Zadnji recital je imela leta 1977 v kavarni Veronike v Kamniku.
Pet let pozneje so jo hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici, tam je potem 14 let do svoje smrti živela odrezana od zunanjega sveta. Pokopana je v Kamniku, skupaj s svojim soprogom režiserjem Cirilom Debevcem.
