Hornist Radovan Vlatković pogosto sodeluje v Mozartinam podobnih projektih, bodisi s komornimi orkestri bodisi simfoničnimi, če je poudarek na pihalcih. Pred leti je v Ljubljani že sodeloval z dirigentom Urošem Lajovicem in njegovim ansamblom Slovenicum. Gre za nekakšno spodbujanje komorne muzikalnosti v orkestru.
»Tudi v šolah, v katerih predavam, spodbujamo in igramo komorno glasbo, ki je ne samo pomembna, temveč je eksistencialno potrebna, da je glasbenik boljši – kot solist in orkestraš,« poudarja ugledni profesor, ki poučuje na salzburškem Mozarteumu, Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu in drugje. V osemdesetih letih je bil prvi hornist Simfoničnega orkestra Berlinskega radia.
Vsak kaj prispeva
»V komorni glasbi glasbenik ne izgublja svoje individualnosti, delujemo vsi skupaj. V orkestru pa je prisotna hierarhija, v okviru katere uči v glavnem dirigent. S takšnim sporedom, kot bo v Mozartinah, so vsi v orkestru pozvani, da kaj prispevajo.« Kmalu odhaja na Finsko pa v Azijo. »Dirigiram in tudi igram hkrati. Tudi v zgodovini se je ta repertoar izvajal ravno na tak način.«
Na odru se mu bo pridružil še en solo hornist, Boštjan Lipovšek, njegov nekdanji učenec v Stuttgartu in Salzburgu, naš ta trenutek najprodornejši glasbenik na tem inštrumentu. Skupaj bosta odigrala Rosettijev koncert za dva rogova in orkester, ki sta ga že igrala na festivalu v Zadru in Varaždinu. Vlatković bo odigral še Mozartov koncert v Es-duru, pihalci pa bodo v smislu komorne igre na svoj račun prišli v Dvorakovi Serenadi za pihala, violončelo in kontrabas.
Od strasti do profesionalnosti
Komorna glasba Vlatkovića spremlja od mladosti. Njegov ded je bil sicer zdravnik, a je igral tudi violino in z veliko strastjo so potem v godalnem kvartetu ali klavirskem triu vadili pri njih doma. Bolj kot glasbe se sicer spominja slastnih babičinih sendvičev. »Zaljubljen sem v glasbo, to je bil najprej moj hobi, potem moja strast, zdaj poklic in še vedno je ljubezen do glasbe v središču mojega zanimanja. Svoj polet želim deliti s kolegi glasbeniki in poslušalci. Biti slaven in znan nikoli ni bil moj cilj, tudi karakter komorne muzike je tak, da želi ostajati v ožjih okvirih,« pravi dobitnik najuglednejše hrvaške založniške nagrade porin za življenjsko delo. Snemal je za svetovne založbe, kot so EMI, DECCA, Philips, Deutsche Grammophon.
András Schiff, Heinz Holliger, Elmar Schmid in Klaus Thunemann je le nekaj uglednih imen, s katerimi se je pogosto družil v komornih zasedbah. S francoskim kvintetom Les Vents Français bo konec januarja nastopil na festivalu Mozart week v Salzburgu, sodeluje pa tudi v drugih ad hoc skupinah po festivalih. Več let že snema z orkestrom hrvaške radiotelevizije. Zanj je koncert napisal celo sloviti poljski komponist Krzysztof Penderecki. Krstno izvedbo je potem skladatelj v Bremnu celo sam dirigiral, napisal pa je še krajšo humorno skladbico Capriccio za Radovana(Il sogno di un cacciatore), ki jo je sicer naročila madridska zasebna šola kraljice Sofije, v kateri Vlatković poučuje. Prvič sta sodelovala, ko je Penderecki dirigiral berlinskemu orkestru. »Vsi glasbeniki si prizadevamo za isto stvar – da klasična glasba ostane živa, aktualna,« je prepričan Vlatković.
