Ministrstvo za kulturo je na pobudo Slovenskega etnografskega muzeja objavilo predlog o razglasitvi klekljanja čipk za živo mojstrovino državnega pomena. Kot taki bi radi hkrati razglasili dve enoti – klekljanje idrijske in klekljanje slovenske čipke – ki sta že vpisani v register žive dediščine.
Prvo so na ta seznam spravili Idrijčani, drugo pa dve leti pozneje preostala slovenska klekljarska središča okoli Žirov, Železnikov in Prevalj na Koroškem. Zaradi neenotnosti pobudnikov je tako čipka edina dediščina, ki je v register vpisana dvakrat. Zato tudi pobuda za skupno razglasitev predvsem v klekljarskih društvih seje nekaj nezaupanja.
Bojazen ali le nepotreben strah?
Predsednica Društva klekljaric idrijske čipke Dora Gnjezda se boji, da se bo s tem pomen idrijske čipke, ki ima tudi geografsko zaščito in do klekljaric stroga merila glede kakovosti, razvrednotil. Boji se tudi, da bi se poimenovanje idrijska čipka nekoč izgubilo. »Glede kakovosti izdelave še vedno mislim, da je idrijska čipka pred drugimi. Vsi tudi vemo, da je Idrija zibelka čipk,« odgovarja Gnjezda. Muzejska svetovalka iz Mestnega muzeja Idrija Mirjam Gnezda Bogataj pa meni, da takšna razglasitev škode idrijski čipki vendarle ne bo prinesla. »Seveda smo zagovorniki idrijske čipke in ne moremo reči, da naša čipka spada pod slovensko čipko. A to ne pomeni razvrednotenja. Pri odloku nas mogoče nekoliko moti le naslov, ki ne razlikuje, da gre za dve različni enoti,« pojasnjuje in dodaja, da v muzeju na predlog ne bodo dali pripomb. O rivalstvu z drugimi slovenskimi klekljarskimi središči ne želi pretirano govoriti. Pove le, da so dileme, kdo je kako klekljal in kdo drugače, vedno bile.
Nekoliko zgovornejša na to temo je predsednica Društva klekljaric Cvetke Žiri Marija Albreht. »V Idriji priznavajo samo idrijsko čipko in ničesar drugega, vemo pa, da danes vsa Slovenija kleklja. Aktivnih je sto društev, tega ne moremo zanikati,« pove sogovornica. Moti jo, da čipkarska šola v Idriji za delovanje dobiva tudi državna sredstva, v Žireh in Železnikih pa so omejeni samo na občinsko pomoč.
Skupne nominacije niso nobena redkost
Skupno pobudo za razglasitev so pripravili v Slovenskem etnografskem muzeju, kje opravljajo naloge koordinatorja varstva žive dediščine. Mag. Anja Jerin odgovarja, da so se pri razglasitvi trudili, da bi vključili vse centre s klekljarsko tradicijo, kjer se je klekljanje ohranilo vse do danes, in kraje, kjer se je klekljanje uveljavilo pozneje. Na vprašanje o morebitni povzročeni škodi idrijski čipki in nesodelovanju posameznih središč odgovarja, da Unesco ob vpisih na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva (kamor si vse klekljarice tudi želijo) poudarja medsebojno spoštovanje in priznavanje nosilcev podobnih enot dediščine. »Ob zavedanju o podobnosti nekaterih kulturnih elementov v različnih okoljih Unesco tudi vse bolj spodbuja združene vpise več držav s podobnimi elementi nesnovne kulturne dediščine,« pravi sogovornica. Za razglasitev so se v muzeju odločili zaradi pomembne vloge klekljanja v Sloveniji nekoč in tudi danes. S tem bodo še povečali njegovo prepoznavnost in spodbudili ohranjanje.
