Poleg zbirke facebook statusov je v nemščino prevedena tudi njegova knjiga spominov, v kateri svojo kritično ost razvija dalje. Ljubljano je obiskal v okviru literarnega festivala Literodrom, pred začetkom intervjuja pa me je opomnil: »Ne sprašujte me, zakaj sem se vpisal na facebook, kot kolegi pred vami. To je najbolj neumno vprašanje na zemlji.«
Prav, ne bom. Pa vendar – v Nemčijo ste prišli kot politični azilant, toda vaš namen, ko ste na facebooku začeli zapisovati sočne aforizme, ni bil političen.Še zdaleč ne. Moja ambicija je bila karseda pogosto odgovoriti na vprašanje »O čem razmišljaš?«, ki ga facebook tako rad zastavlja.
Sandra Hetzl vas je po družabnih omrežjih lovila kar pol leta, preden ste ji odgovorili. Se svojega učinka niste zavedali?Ne, nekako vseeno mi je bilo. Ko je Sandra naposled omenila, da bi moja besedila sestavila v knjigo, me je spreletelo, da me jemlje resno. Nikoli nisem imel ambicije postati pisatelj. Glejte, v življenju sem prebral kakšnih pet knjig, ukvarjal sem se z železom. Biti pisatelj ni bilo del moje zavesti.
Se zdaj počutite kaj bolj pisateljsko?Da in ne. Na neki ravni očitno sem pisatelj, saj se udeležujem pisateljskih gostovanj in literarnih večerov. Vendar zagotovo nisem literat v klasičnem smislu. Razen tega, da kadim.
Nemški mediji vas radi označujejo kot glas neke sirske generacije. Kako vam ustreza ta oznaka?S tem se ne identificiram, ko se le da, tudi posežem v takšne »titule«. Toliko ljudi, tudi Sircev, ima glas ali pa se identificirajo s tem, da so glas, samo poiskati jih je treba. Pišejo bloge, članke, snemajo videe. Običajno so le klik stran, a so ljudje preleni, da bi jih opazili.
Nekaj pa je ljudi vendarle pritegnilo v vaših zapisih. Kaj menite, da je bilo?Mislim, da buržoazna spakovanja v Siriji niso posebej priljubljena. Še manj priljubljen je sentiment »rešimo svet«, ki je prav tako izrazito meščanski ali celo aristokratski. Moji zapisi so bili zapisi običajnega človeka, človeka z obrobja, ki živi ujet med tradicijo in tehnološko sedanjostjo. Večini ljudi sem podoben tudi zato, ker sem obrtnik, v Alepu sem namreč delal kot kovač. Ljudje se lažje identificirajo z nekom, ki mu v zibelko nista bila položena bogastvo in možnost vrhunske izobrazbe.
Od avtorjev, ki preživijo vojno ali živijo na vojnem območju, običajno pričakujemo, da bodo pisali o travmatičnih doživljanjih. Kot da možnosti, da bi pisali povsem prosto, nimajo.Da, to je grozljiva hinavščina, popolnoma rasistično stališče. Na eni strani je literatura nekakšna prostost, po drugi strani pa je prostost le za tiste, ki živijo v miru in blaginji. Pravico pisati o tem, o čemer želim in tudi znam pisati, si bom pridržal za vse večne čase. Seveda imam mnenje o političnih problemih, seveda me dogodki in ravnanja ljudi jezijo, ampak mislim, da obstaja veliko drugih avtorjev, ki znajo spisati bolj smiselno kritiko od mene. Obstajajo avtorji, ki jim je za kritiko mar in jih to, seveda, dela boljše. Meni je večina političnih vprašanj precej daleč.
Torej naj po vašem vsak piše o tem, za kar mu je resnično mar?Da. Podobno kot naj Angelina Jolie ostane doma v Kaliforniji in ne hodi na obiske v nerazvite dežele, kjer proizvaja lepe fotografije z lačnimi otroki. Angelina je dobra igralka in ima izjemne ustnice, kar pa je ne dela dobre humanitarne delavke. To naj prepusti ljudem, ki nekaj vedo.
Kljub temu da vam, kot pravite, ni mar, pa se v svojem zadnjem prispevku za Vice ukvarjate prav z zablodami humanitarnih organizacij.Res je. S tem, ko vseskozi trobijo o beguncih, dajejo ljudem, ki so pešačili iz Sirije, priložnost, da ti začnejo tudi same sebe razumevati kot begunce. To naposled pomeni, da se ljudje razpustijo: če vedo, da se nikoli ne bodo zares integrirali, lahko pričnejo krasti ali se obnašati divjaško.
