V vašem zadnjem romanu The Making of Zombie Wars (Ustvarjanje zombijevskih vojn) je protagonist scenarist, ki je sicer tudi učitelj angleščine za tujce, kot je bil nekaj časa sarajevski Američan Pronek v romanu Nowhere Man. Vi še niste napisali scenarija?

Sem, skupaj z Jasmilo Žbanić sem napisal scenarij za film Otok ljubezni, ki je bil lani prikazan na festivalih v Locarnu in Sarajevu. To je ljubezenska komedija v renesančnem smislu, na koncu se vsi znajdejo na gledališkem odru, kjer so rešeni vsi problemi. Tako meni kot režiserki je že presedalo, da se od nas kar naprej pričakuje kakšno bosansko zgodbo o genocidu, zato sva hotela narediti film, ki s tem ne bo imel nobene zveze in v katerem bodo na koncu vsi srečni.

Za Hollywood pa še niste napisali scenarija?

Za Hollywood res ne, pripravljam pa nekaj epizod za drugo sezono TV serije Sense8 v produkciji Netflix. Prvo sezono sta režirala Andy in Lana Wachowski, avtorja Matrice…

In vaša prijatelja.

Res je, spoznali smo se v Chicagu in postali prijatelji.

Kakšen je zdaj vaš status? Ste že Američan?

Že nekaj let imam ameriški potni list. Ko sem leta 1992 prišel v ZDA, sem se prijavil za zeleno karto, ki sem jo tudi dobil. In če imaš zeleno karto, lahko po zakonu po petih letih prosiš za ameriško državljanstvo. In to sem naredil, ker so takrat v ZDA začele izhajati moje knjige. S tem so bila povezana tudi potovanja v Veliko Britanijo in drugam, z bosanskim potnim listom pa bi za vsako potovanje potreboval vizum, da ne omenjam težav z bančnimi računi. Ameriški državljan sem postal prav v času med predsedniškimi volitvami in odločitvijo vrhovnega sodišča, ki je za predsednika določilo Georgea Busha.

Kot bosanski priseljenec v ZDA ste začeli iz nič in po desetih letih postali pisatelj, ki se je znašel med finalisti za National Book Award. Saj ste živ dokaz, da ameriški sen še vedno deluje.

Res se mi je posrečilo, bil sem mlad in sposoben in nisem imel česa izgubiti, ko sem prišel v ZDA. Toda ne bi govoril o ameriškem snu, ker ta ne deluje za tisoče imigrantov iz Mehike. V nekaterih medijih so me res že omenjali kot primer ameriškega sna, kar se mi upira, ker ne bi hotel služiti kot opravičilo za vse tisto, kar počnejo z mehiškimi imigranti na meji.

Vaša situacija je bila prav izjemna: v ZDA niste prišli kot bosanski imigrant, ampak kot »naključni turist« oziroma enomesečni štipendist, ki pa je postal priseljenec, ko se je v Bosni začela vojna.

Da, ko sem iz Chicaga klical v Sarajevo, mi je oče govoril, ostani tam, tu bo katastrofa, mati pa, vrni se, sine, danes se že manj streljajo. Kmalu so se tudi moji starši odselili v Kanado.

V ZDA sem na začetku leta 1992 res prišel kot »naključni turist«, ne pa tudi štipendist. Kot mlad literat in novinar sem prejel povabilo sarajevskega Ameriškega kulturnega centra za enomesečno potovanje po Ameriki. Ko sem prišel v ZDA, so mi dali potovalne čeke za pet tisoč dolarjev. Ob koncu potovanja sem obiskal prijatelja v Chicagu, ki sem ga spoznal leto prej, ko sem obiskal Ukrajino, deželo mojih prednikov po očetovi strani. In pri tem prijatelju, ki je živel v čikaški četrti Ukrainian Village, sem potem tudi nekaj časa stanoval, ko sem sklenil ostati v ZDA. Od tistih potovalnih čekov mi je ostalo le nekaj dolarjev, tako da sem se najprej preživljal z igranjem preferansa za denar. Pomagala mi je tudi lokalna ukrajinska cerkev, kjer so zame zbrali dvesto dolarjev. Potem sem dobil nekaj ilegalnih zaposlitev pri nekem poslovnežu in v ukrajinskem kulturnem centru, kjer sem občasno delal kot natakar. Ko pa sem dobil zeleno karto, sem dobil tudi dovoljenje za delo. Moje prvo legalno delo je bilo zbiranje prispevkov za Greenpeace.

Alfons Kauders iz knjige Život i djelo Alfonsa Kaudersa je vaš lik še iz mladostnih sarajevskih časov.

Leta 1987 sem začel delati v mladinskem programu sarajevskega radia, kjer sem najprej poročal o kulturnih zadevah, občasno pisal sramotilke proti vladnemu idiotizmu in splošni neumnosti in nazadnje dobil nekaj minut na teden, v katerih sem objavljal kratke zgodbe o Alfonsu Kaudersu; predstavil sem se kot zgodovinar, ki poroča o neki zgodovinski osebnosti, toda zgodbe so vsebovale tudi veliko veličastnih prdcev in se norčevale iz Tita, med liki pa so se znašli tudi Hitler, Goebbels in podobni. Ko smo te kratke zgodbe predvajali v celoti, smo jim dodali Hitlerjeve in Stalinove govore, vzklikanje poslušnih množic in druge zločeste zvočne efekte 20. stoletja. Potem smo odprli telefonske linije za poslušalce in osupnili ob tem, koliko jih je nasedlo tem zgodbam.

Ko sem prišel v ZDA, sem te zgodbe prevedel v angleščino in jih še nekoliko razširil. To je bila prva stvar, ki sem jo napisal v angleščini.

In ste jo poslali kakšnemu uredniku ali založniku?

Ne, ne. Moj načrt je bil, da se naučim pisati v angleščini. Vpisal sem se na podiplomski študij iz angleške književnosti. Nekemu profesorju je bil zelo všeč moj esej o Hamletu in me je priporočil uredniku revije Triquaterly. Temu uredniku sem nesel to zgodbo o Alfonsu Knaudersu in jo je objavil. V tej reviji je bila objavljena tudi moja naslednja zgodba o vohunu Sorgeju, The Sorge Spy Ring.

V Knjigi mojih življenj je tudi osupljiva zgodba o profesorju Koljeviću, velikem ljubitelju Shakespeara in vašem najljubšem profesorju, ki pa ste ga potem videli, kako se v družbi Karadžića norčuje iz obtožb o srbskih zločinih. Tedaj ste nekaj spoznali tudi o literaturi, pravite.

Tedaj sem bil še mlad in sem verjel, da je umetnost področje, kjer smo zaščiteni pred umazanijo politike. In da tisti, ki imajo radi Shakespeara, rok glasbo in dobre filme, ne morejo postati množični zločinci. V jugoslovanskih vojnah pa smo lahko videli prav nasprotno, namreč da je bilo vse to divjaštvo podprto z nacionalističnimi ideologijami intelektualcev, pisateljev, filozofov. Vsa ta funkcija literature kot nekakšne »posvečene« domene je v mojih očeh povsem razpadla. Izrezati, pokončati sem moral tisti del sebe, ki je verjel, da se lahko pred zgodovino umakneš in pred zlom skriješ v uteho umetnosti. Ta »primer Koljević« mi je popolnoma spremenil pogled na literaturo.

Ko sem se v Chicagu vpisal na podiplomski študij angleške književnosti, sem moral napisati »statement of purpose«, izjavo o namenu ali motivu, zakaj sem se odločil za ta študij. V tej izjavi sem napisal prvo različico te zgodbe o Koljeviću.

V Chicagu ste žensko, ki je postala vaša prva žena, na prvem zmenku peljali v kino. Da sta šla gledat film Roberta Bressona, pa se zdi že bolj nenavadno.

To je imeniten art kino, njegov lastnik je češkega porekla in je zbral sijajno zbirko filmov. Tu sem v enem letu videl okoli štiristo filmov, cele retrospektive Kurosawe, Wendersa, Herzoga, Makavejeva, starejših ameriških režiserjev… Lisa mi je povedala, da ima rada Roberta Bressona in prav tedaj je v tem kinu potekala njegova retrospektiva.

Gabriel Garcia Marquez je svojo avtobiografsko knjigo naslovil Živim, da pripovedujem. Tudi vaša Knjiga mojih življenj je avtobiografska, ko sem jo prebiral, mi je prišla na misel parafraza »pripovedujem, da živim«.

Mislim, da v naših možganih obstaja mehanizem, ki narativizira naše izkušnje. Pripovedovanje zgodb deluje že pri majhnih otrocih, ki si izmišljajo zgodbe, da preizkusijo besede, ki jih kar naenkrat premorejo. Narativizacija je torej povezana z eksplozijo otrokovih novopridobljenih jezikovnih zmožnosti, ki se zgodi v starosti od dveh do štirih let ter ustvari presežek jezika, za katerega otrok še nima dovolj izkušenj. In ustvarja namišljene zgodbe, da preizkusi nove besede. Otroci poznajo tudi pluralnost identitet, izmišljajo si, da so zdravniki, piloti… Kar pomeni, da se z naracijo množijo tudi identitete, prav kakor se identitete organizirajo prek naracije. Kar v bistvu delam tudi sam in morda vsi pisatelji.

pisatelj intervju Aleksandar Hemon