Paolo Rumiz, tržaški novinar in pisatelj: Ksenofobija je naravna reakcija posameznika

Paolo Rumiz je tržaški novinar in pisatelj, ki piše potopise po pozabljenih poteh Evrope. Rumiz se je peš odpravil iskat Evropo, našel pa je kontinent, poln ob stran potisnjenih spominov. Njegova zadnja knjiga ima nenavaden naslov. Kot konji spijo na nogah. Potopis se začne v Trstu in konča v Ukrajini.

Rumiz je šel iskat sledove 97. in 47. pešpolka avstro-ogrske vojske iz Trsta, Gorice in Gradiške, ki sta se med prvo svetovno vojno borila v Galiciji in Bukovini. Na fronti so avstrijski in madžarski generali nanje zvračali krivdo za poraze na ruski fronti, ker so prihajali iz mejnih pokrajin cesarstva in jim nikoli niso zaupali. Po vrnitvi so prišli v Italijo, kjer so jih obravnavali kot izdajalce. Njihova usoda je bila izhodišče za pogovor o sodobni Evropi in njenih mejah.

Izgnanci nam niso prinesli nič novega. Odprli so nam panorame, za katere smo mislili, da jim ne bomo nikoli več priča. Namerno pravim izgnanci in uporabljam biblijski izraz, ki temu položaju daje dolgoročnejšo perspektivo. Niso oni povzročili zapiranja meja. Samo pokazali so na zaprtost, ki je bila tukaj že prej.

Ker nasedajo propagandi. Na spletnih straneh Isisa beremo, da je v Evropo skupaj z izgnanci prišlo štiri tisoč džihadistov. Biblijska slika, ki je obkrožila svet. Štiri tisoč klavcev, ki korakajo skupaj s svojimi žrtvami. Ampak doslej smo videli samo en ponarejen potni list, ki je zelo pomenljivo obležal na tleh med atentati v Parizu. To hočejo, da verjamemo.

Pretresen sem nad tem, da kdo verjame zgodbi tega potnega lista. Klavcem ni treba korakati z begunci. Že živijo pri nas doma. So Evropejci in sad našega sveta. Živimo v istem svetu ekranov. Poznajo nas do popolnosti. Uporabljajo twitter in facebook. Uporabljajo zelo sofisticiran jezik. Prepričajo nas v vse, kar si izmislijo. Mi za njimi dobesedno ponavljamo vse, kar govorijo. Naše populistične desnice od Francije do Poljske so agenti njihovih laži, ki se ne zavedajo, kaj delajo. Mi pa postavljamo bodečo žico med evropske države, ki so komajda ukinile mejne prehode.

Ker pomeni poraz naših idej. Zato, ker naši sovražniki hočejo radikalizacijo spopada. Hočejo, da Evropo prepredejo ograje iz bodeče žice in da zaloputnemo vrata kontinenta pred begunci. Njihov pobeg na severozahod pomeni njihov poraz. Hočejo preprečiti, da bi prišlo do velike intervencije na Bližnjem vzhodu, in da se namesto tega zapremo sami vase. Hočejo, da še naprej živimo v iluzijah, kako lahko zmagamo od daleč z raketami, in povzročimo nove žrtve med civilisti, kot se je to zgodilo z uničenjem bolnišnice zdravnikov brez meja v Afganistanu. Francija je na napad na Pariz reagirala natančno tako. Še enkrat z bombami od daleč. Ampak če smo vsi vedeli, kje je center operacij, zakaj nismo intervenirali že prej? Ali postopamo po vojaškem dnevnem redu ali po dnevnem redu predvolilne kampanje?

Jaz stvari analiziram kot popotnik, ki je peš prehodil Evropo. Stotine in stotine kilometrov tega kontinenta. Mislim kot pešec. Upam si reči, da v vojni ne zmagaš z droni v zraku, ampak s čevlji na nogah. Spustiti se moraš na bojno polje. Letos sem prehodil staro rimsko cesto Via Appia, ki gre iz Rima na jug. V Apuliji sem starega kmeta vprašal, če se mu zdi smiselno, da sem se na pot odpravil peš. »Pa še kako,« mi je odgovoril. Razširil je roke in se razburil, da sta na svetu nered in kriminal zato, ker nihče, ne vojska ne policija, ne hodi peš po četrtih in poljskih poteh. Stari je rekel, da kriminalne tolpe poznajo teren, država pa ne. V naših inteligentnih bombah je videl samo znak naše nemoči. Vedel je, da svet pripada tistemu, ki po njem hodi peš in tlači zemljo s svojimi čevlji.

Odkar vem zase, v svojem rodnem mestu Trstu vidim, kako gredo begunci mimo mene. Vedno jih obkrožajo negativni predsodki. Kdor hodi peš, je vedno anomalija, poleg tega smo navajeni misliti, da zlo vedno prihaja od zunaj. Gledal sem Istrane, ki so bežali pred Titom. Kurde, ki so bežali pred represijo v Turčiji, Hrvate in Bosance, ki so bežali pred pokoli v Jugoslaviji, Srbe na begu pred hrvaškimi četami, Albance, ki so bežali pred srbsko represijo. Danes gledam Sirce in Afganistance. Zdi se, da gre za različne zgodbe, v resnici pa gre za isti film. Za etničnimi, verskimi ali nacionalnimi konflikti vedno stoji socialna vojna. Banda dobro oboroženih primitivcev je v vojni proti razvitemu notranjemu delu družbe. Vojna zaprte družbe proti odprti družbi.

Isis nas hoče uničiti ne samo zato, ker smo kot kontinent intervenirali v Siriji, ampak zaradi tega, kar predstavljamo kot civilizacija. Ampak tudi Bosna, Irak in Sirija so bili uničeni zaradi tega, kar so predstavljali. Tam je živel tolerantni islam, ki je sobival s krščanstvom. Že leta spremljam popolno neodzivnost Zahoda na nasilno brisanje teh otokov pluralizma z zemljevida sveta. K temu uničevanju sami prispevamo široke zamahe. Ignorirali smo arabske pomladi, pred tem smo spodbujali talibane, ker smo hoteli, da se nekdo na trdnih tleh Afganistana zoperstavi Rusom, potem smo jih pa mi bombardirali. Ponižno pokleknemo pred naftnimi emirji, ki financirajo terorizem. Sadama in Gadafija pa smo eliminirali v imenu denarja, ne v imenu ideje.

Ne bo pomagalo. Vedno zmagajo ljudje, ki vstanejo in se premaknejo. Samo ljudje, ki se premikajo, vidijo cilj pred sabo. Zato verjamem, da bo izgnancem uspelo. Uspelo jim bo kljub atentatom, infiltrirancem, ki jim sledijo, mafijam, ki jih izkoriščajo, bodeči žici, ki jih zaustavlja, in našim strahovom pred njimi. Migracije so usoda, ki jo lahko samo prenašaš ali z njo upravljaš. Tisočletja evolucije to dokazujejo. Zgodovine ne delajo naseljenci, ki se ne premaknejo s svojega dvorišča, zgodovino delajo »neutrudljive noge homo sapiensa«, kot je to sijajno povedal pesnik in filozof Guido Ceronetti.

Zgodovino dela tisti, ki premaga bolečino ločitve in strah pred Črnim morjem. Zmaga tisti, ki zažge ladje na obali, da ne bi padel v skušnjavo vrnitve, tisti, ki poruši mostove za sabo, da najde boljše življenje. Nič ne more ustaviti dvajsetletnika, ki ima prazen želodec, glava pa mu prekipeva od sanj. Oči beguncev so pogosto veliko bolj žive od naših. V naših šolah so njihovi otroci pogosto uspešnejši od naših. Tudi zaradi tega se jih bojimo. Bojimo se, da si nas bodo podredili. Živimo v svetu osamljenih ljudi, ki ne odmaknejo oči od spleta, kjer vsak bedak, ki kriči o varnosti, naredi politično kariero in zmaga na volitvah. Gledamo bleščečo predstavo hipokrizije.

Da. In to je obscen prizor. Obsceno je, da politiki na beguncih gradijo volilne strategije in med volilci iščejo konsenz. Obsceno je, da strahopetni populizmi razposajeno razstavljajo Evropo in udarjajo po žrtvah namesto po morilcih. Gnusijo se mi ljudje, ki so Italijo prepredli s tovarnami, v katerih izkoriščajo poceni delovno silo migrantov, sedaj pa rjovijo na te, ki so prišli nazadnje. Strašita me plašnost cerkve in cinizem humanitarnih organizacij, ki na veliko živijo od beguncev. Srh me spreletava pred pobožnimi ljudmi, ki bi na mejah zavrnili tudi Kristusa, hkrati pa me mrazi ob kulturnem klečeplazenju levice pred ljudmi, ki ob beguncih kričijo, da ogrožajo njihova delovna mesta in preživetje. Zgrozim se ob nastopih Severne lige, še bolj pa me je groza levih intelektualcev, ki molčijo.

Evropska unija je nastala, ne da bi se ustanovitelji vprašali, kaj izraz Evropa pravzaprav pomeni. Kaj Evropa je. Tega niso nikoli razčistili. Bilo je preveč delikatno. Vsaki naciji je bilo prepuščeno, da ločeno goji svoje spomine in da ločeno razvija svojo politiko. Prepričan sem, da bo Evropa preživela samo, če oživi nekaj podobnega, kot je bil model delovanja habsburškega imperija, ali pa ne bo preživela. Preživetja nam ne bo zagotovila nacionalna in nacionalistična logika, ampak stari imperialni koncept.

Ni nenavadna, je prepovedana. Od leta 1918 v Evropi ukazujejo nacionalne države, ki so tudi naredile največjo škodo. Dovolili smo, da znotraj nas zrase globok rasizem, pred katerim tudi Italija ni popolnoma zaščitena. O tem se ne govori. Baltskim državam smo dopustili, da z napisom alien, tujec, na potnih listih diskriminirajo stare ruske prebivalce, ki se niso naučili baltskih jezikov. V Slovenji smo dopustili, da se je vprašanje izbrisanih vleklo predolgo. Bruselj bi moral intervenirati takoj in dokončno. Italija ima nizko percepcijo sebe kot nacije, kjer imajo vsi enake pravice in živijo pod istimi zakoni. Isti nabor pravic za vse je francoski model nacije. Francozi se počutijo, da pripadajo Franciji, ker imajo vsi enake pravice. Mi se počutimo Italijane, ker govorimo isti jezik in pripadamo skupni genealogiji. Vendar danes ne moremo več resno jemati identitete, ki temelji na koreninah. Korenine imajo drevesa. Ljudje nimajo korenin. Ljudje imajo noge. Identiteta danes temelji na pripadnosti kraju, kjer si se naselil. To ni moj kraj, jaz pripadam kraju od trenutka, ko sprejmem to, da bom tam delal in se naučil lokalnih navad. Tako bi moralo biti.

Ne. V Evropi nikoli ni prišlo do obrata teh vrednot. Samo Nemčija se je morda nekoliko pomaknila v tej smeri. Prav impresivno je, kako so države, ki so zmagale v prvi svetovni vojni, najmanj razumele, kaj se dogaja. Jaz bi to pripisal odsotnosti imperialnega spomina. Ob zidovih in bodečih žicah občutim globoko zadrego. Prav paradoksno je, da odkar govorimo o globalizaciji in svetu brez meja, je zraslo več zidov in ograj, kot ji je bilo kdaj prej.

Da. Ampak Bruselj svet brez meja razume kot igre brez meja. Dokler se igramo, meja ni. Ko gre zares, takoj spustijo rampe. Nikoli se ni rodil evropski patriotizem. Nikjer ne zabijemo evropske zastave in rečemo »To smo mi«. Zato se vedno počutimo same in ogrožene. Če se majhna država pod svojo nacionalno zastavo sama sooči z begunci, se ji zdi, da ima opraviti z neskončno veliko množico. Če bi imela občutek, da pripada velikemu kontinentu in polovici milijarde njegovih prebivalcev, bi videla, da nima opraviti z veliko reko ljudi, ampak s številom, ki za celoten kontinent ni tako zelo relevantno.

Leta 2008 sem šel na potovanje ob evropskih mejah od Murmanska na jug. Že takrat sem začutil, da se meja ne odpira, ampak da se ponovno zapira. Kot sem rekel na začetku. Begunci nam niso prinesli nič novega. Samo malo so stresli naš svet in iluzije so odpadle kot listje jeseni. Spodaj se je pokazala bodeča žica. Že ko sem šel iz Norveške v Rusijo v Murmansk, sem videl, da železna zavesa še vedno obstaja v vsej svoji popolnosti. Tam se ni nič spremenilo in tudi meja je ostala enaka. Ko sem se spustil proti baltskim republikam, kjer so nove meje, je bilo že očitno, da se ruski medved zapira za svoje ograde. Vedno težje je bilo dobiti vizume, potovanje brez nadzora je postajalo vedno težje in težje. Danes je čez Rusijo skoraj težje potovati kot v časih hladne vojne. V Sovjetsko zvezo je bilo težko priti. Obsedeni so bili od pregledovanja papirjev na konzulatih, na meji so te nekajkrat natančno pregledali in preverili, potreboval si dovoljenja. Ampak potem si pač potoval. Danes je veliko težje.

S strahom se je treba soočiti. Soočimo se lahko na mnoge načine. Ksenofobična reakcija na izgnance je fiziološka. Ksenofobija je naravna reakcija posameznika. To ni agresivna reakcija. Ob srečanju s tujcem te je strah in se zapreš, ker se bojiš, da je ogrožen miren tok tvojega življenja. To je ksenofobija. To je treba razumeti. Govoril sem z veliko gostoljubnimi ljudmi, ki pa se ob pogledu na begunce ustrašijo. »Kako bomo nahranili vse te kristjane?«

V pogovorni italijanščini z ulice je kristjan sinonim za vsakega človeka in se uporablja tudi za muslimane. Legitimno se je vprašati, kako bomo poskrbeli zanje. Takoj ko se odmaknemo od neposrednih občutkov posameznika, ki ima pravico, da si misli, kar hoče, pa naletimo na dve reakciji. Prva je reakcija nacionalistične desnice, ki ne odgovori na strah, ampak se predenj postavi kot megafon in ga okrepi. Na drugi strani imamo levico, ki se odzove z molkom. Naša ksenofobija je na levici nekaj, o čemer ne govorimo. Levica probleme pomete pod preprogo ideologije in se dela, da jih ni. Tako je propadla Jugoslavija. Ni se smelo govoriti o etničnih, kulturnih in verskih razlikah v državi. Delati se je bilo treba, da to ne obstaja. Ampak te reči obstajajo in se je treba soočiti z njimi.

Podobno je v Evropi. Danes kontinent nima političnega razreda, ki bi se znal soočiti z resničnimi problemi Evropske unije. Meni se zdijo evropski politiki popolnoma izgubljeni. Ne naslonijo se na velike segmente prebivalstva, ki goji kulturo gostoljubja in je pripravljen sprejeti ljudi. Italija je v tem pogledu popolnoma zbegana. Segmenti družbe, ki ne reagirajo takoj sovražno, so zelo široki. V tem ima država še vedno grško kulturo. Ta ima močno razvit občutek, da so vsi zunaj meja barbari, hkrati pa v njej še vedno živita Homerjeva filozofija in etika gostoljubja in sprejemanja. Pri istem človeku hkrati vidiš strah pred tujcem, vendar mu odprejo vrata in ga nahranijo. Bodeča žica in druge ksenofobične in rasistične reakcije izhajajo iz tega, da strahu ne odgovorimo. Raje se skrijemo za njim. Na eni strani manipulacija, na drugi odsotnost odgovora.

Zato, ker vedo, da se ne bodo ustavili v Italiji. Država je soočena s tem, da sama ne more poskrbeti za vse, ki gredo čez njeno ozemlje, zato na druge preloži odgovornost za registracijo in namestitev. Obnaša se kot koridor do severne Evrope.

Zato, ker je ostala sama. Na obalah Italije ni nobene evropske migracijske politike. Dokler so prihajali Afričani, si s tem nihče ni delal velikih problemov. Ko pa se je v časopisih pojavila fotografija utopljenega Ajlana Kurdija na turški plaži, so se vsi zdrznili. Hej, ljudje, ki prihajajo sedaj, se v ničemer ne razlikujejo od nas. Nastopil je trenutek identifikacije. »Moj bog, ampak ta je popolnoma enak kot moj vnuk.« Bela Evropa je naenkrat začutila sočutje. Italijanski mornarji so se začudili.

»Mi že deset let vlečemo trupla utopljenih otrok iz morja, pa se nič ne zgodi. Kaj je zdaj drugače?«

Zdaj je drugače, da so sirski begunci takšni kot mi. Gledamo ljudi, ki z odločnimi koraki danes hodijo čez Slovenijo, in v njih vidimo sebe. Če jih seveda sploh vidimo. Večina ljudi o njih samo sanja in pred seboj še nikoli ni videla človeka, ki beži pred vojno.

Če hočemo razumeti, kaj se dogaja, je bolj koristno brati biblijski eksodus kot pa geopolitične analize. Poglejmo malo nazaj in malo naprej. Te stvari se niso začele včeraj in se ne bodo končale jutri. Gledamo dogodke, ki se od nekdaj ponavljajo. Noge homo sapiensa so neutrudljive. Na koncu zmagajo oni.

Sem na strani izgnancev, ki hodijo. Tako kot oni sem tudi sam z nogami uporabil mojo starodavno pravico do prostora in prebil ovire, ki so se mi postavile na pot. Tudi jaz čutim nezaustavljivo potrebo po prehajanju meja. Naučil sem se, da tisti, ki hodijo po tleh, prodrejo na najbolj nedostopna ozemlja in jih razumejo bolje od vseh ostalih. Lani sem na potovanju čez Karpate na vlaku, ki je bil poln negovalk, veliko bolje razumel, kam gre Ukrajina, kot iz vseh svetovnih časopisov skupaj. V Budimpešti sem leta 1986 v pogovorih s sprehajalci na Aveniji mučenikov uganil, da bo komunizem propadel. Iz pogovorov z nomenklaturo se tega ni dalo videti. Tudi na Balkanu pred razpadom sem imel enako izkušnjo. Homo erectus, ki hodi naokoli, veliko bolje razume svet od vsake državne agencije.

Izgnanci bežijo z jugovzhoda? Jaz na jugovzhod potujem. Vedno znova se znajdem v tej smeri. Šeststo kilometrov sem se po Apuliji potil od Rima do Brindisija. Vedel sem, da hodim proti toku v kraje, ki se počasi odmikajo od Evrope, proti Grčiji in Bližnjemu vzhodu. Te kraje si je Rim pokoril z nogami svojih legij. Rim je asimiliral barbare na svojih mejah in je med cesarji imel Špance, Dalmatince in Severne Afričane. Na tej poti sem ves čas vedel, da hodim po ruševinah porušenega ravnotežja, izgubljenega koíne, središčnega strateškega položaja, za katerega se današnji marginalizirani jug Italije sploh ne zaveda, da ga je imel. Vsaka milja je kazala na izgubljeno mediteransko smer naše zunanje politike.

Veliko. Mi, ki živimo ob meji, se rodimo z veliko bolj odprto vizijo sveta od teh, ki se rodijo v Rimu ali Milanu. Navajeni smo, da naš jezik ni edini jezik okolja. Razumemo, da organizacija sveta ni nujno nacionalna, ampak je lahko tudi avstro-ogrska ali jugoslovanska. Vemo, da niti enega niti drugega ni treba v celoti zavrniti kot nekaj groznega, ampak razumeti kot zanimivo izkušnjo. Brez naivnosti in paranoje vemo, kaj lahko pomeni večnacionalna skupnost. Potisnili so nas v pripadnost eni naciji, naša tradicija pa je drugačna. Je odprta. Na meji ni enoznačnosti.

Še pred kratkim sem razmišljal, da moje izkustvo z mejo ni bilo samo negativno. Meja je tudi perimeter mojega življenja. Je znak razlike med mano in nekom drugim. Jaz do meja nisem nostalgičen, ker sem se vse življenje trudil, da bi jih ukinil. Vem pa, zakaj je meja privlačna. Zagotavlja mi, da si ti, ki živiš na drugi strani, drugačen od mene. In ker si drugačen, te rad srečam. Svet, v katerem so na vseh trgovinah na svetu isti izveski, me dolgočasi. Zdaj moram razmišljati o meji kot o bodeči žici. Mimohod izgnancev je izjemno učinkovit v razkrivanju kulturnih razlik med nami. En del prebivalstva je sposoben empatije in izkazovanja solidarnosti z ljudmi v stiski. Težava je v tem, da se politika igra z nasprotnimi reakcijami. Bojijo se izgubiti glasove primitivcev. To je problem evropske politike. Vodilni evropski politiki oblikujejo politiko kontinenta tako, da se prilagajajo najbolj nizkotnim političnim idejam.

Da, meja je bila fronta. Najbolj resna od vseh meja.

Knjiga je nastala, ko sem hotel obračunati s svojo osebno zgodovino, hkrati pa tudi z zgodovino mojega mesta Trst, pokrajine, v kateri živim, in Italije, ki je pozabila, da se je 125.000 mladih fantov, ki so bili rojeni v Trentinu in na Primorskem, v prvi svetovni vojni borilo v uniformi, ki je bila drugačna od italijanske. Galicija že v Vidmu in Pordenonu ne pomeni nič. V Gorici, Trstu ali Trbižu pa pomeni zelo veliko. Hotel sem pokazati, kdo sem in od kod prihajam. Bil sem utrujen od dolgega molka o tej zgodbi. V Trstu je vladal nenormalen molk zaradi hladne vojne. Do leta 1990 je bil politično nekorekten vsak spomin, ki ni popolnoma italijaniziran. Spomin na petsto let pripadnosti avstro-ogrskemu imperiju je bil izbrisan iz zgodovine nacije. Knjiga je lahko izšla zato, ker je izumrla generacija, ki je bila pajdaš tega molka.

Zgodba se je začela pred spominsko tablo, posvečeno žrtvam prve svetove vojne, v pokrajini Trentino. Ko sem po Galiciji prebiral imena na pokopališčih, sem se počutil, kot da prebiram tržaški telefonski imenik. Trst je mesto veliko različnih narodov in imena zrcalijo njegovo multinacionalnost. Prebiral sem imena padlih iz mesteca v Trentinu in se čudil, ker so bila vsa imena popolnoma italijanska. Tam se je zdelo, da so se v prvi svetovni vojni borili samo Italijani za italijansko zastavo. Nič ti ni govorilo, da so ti fantje v resnici padli pod avstro-ogrsko zastavo. Samo en detajl je govoril, da so bili na drugi strani fronte. Letnica 1914. Za kraje, ki so bili pod Avstrijo, se je vojna začela leta 1914, za preostali del Italije pa leta 1915.

Tam se je začelo. Svoje srečanje sem pred dvema letoma opisal v članku za tržaški časopis in pričakoval ogorčeno reakcijo nacionalistov. Kadarkoli sem se dotaknil nacionalnih vprašanj, so me v Trstu vedno tepli po glavi. Namesto tega pa je celo mesto zaklicalo »hura«. Končno lahko spraznimo naša podstrešja in na dan prinesemo vse spomine te vojne. »Lahko končno govorim o mojem nonotu,« mi je pisal sovrstnik. Telefonirala mi je starejša gospa, ki je jokala v slušalko. »Sedaj se lahko spominjam svojega očeta.« Naenkrat smo pripovedovali desetine zgodb o sorodnikih, ki se niso borili za italijansko zastavo. V Italiji prvi svetovni vojni rečejo velika vojna. Moja nona pa je vedno protestirala, da je vojna velika samo za zmagovalce. Tudi ona je začela govoriti o svojem možu, mojem nonotu, ki je preživel Galicijo in Bukovino, pa nikoli ni govoril o tem, kaj je doživel. Zdaj se je zgodba odprla. Na dan so prišli dnevniki, razglednice, spomini, medalje, knjige. Vse je prišlo na mojo mizo. Potem sem šel na pot.

Bila je dolga. Najprej sem šel čez italijansko fronto, südfront, potem v Belgijo, Francijo, Turčijo, Srbijo, Črno goro, Ukrajino, Poljsko in Belorusijo. To so današnja imena, leta 1914 so na mnogih mestih uporabljali popolnoma druga. Galicija, Bukovina. Na koncu sem šel iskat kraje, kjer je bil med vojno moj nono, o katerem nisem vedel skoraj nič. Knjigo sem napisal o koščku zgodovine, ki je bil najbolj zamolčan in pozabljen.

Da. Ampak vsi so iz vojne, v kateri je Italija zmagala. Nihče se noče spominjati izgubljenih vojn. To se tržaških in goriških Slovencev tiče manj kot Italijanov. V Trstu in Gorici se ni smelo reči, da so se Italijani borili za cesarja in da so se borili častno. Brat Alcideja De Gasperija, italijanskega premierja po drugi svetovni vojni, je v prvi vojni dobil zlato medaljo za junaštvo pod cesarsko zastavo. Fašizem je medaljo skril, med hladno vojno pa so jo raje pozabili. Pozabili so tudi dvojno krivico, ki se je zgodila 125.000 slovenskim, hrvaškim, italijanskim in furlanskim pripadnikom 97. in 47. jadranskega polka. Avstrijski in madžarski generali so nanje zvrnili krivdo za izgubljene bitke, ker so bili pripadniki manjšinskih narodov cesarstva.

Avstro-Ogrska se je leta 1914 zavestno spustila v samomor. 25.000 mladih fantov iz Primorske je padlo v Galiciji in Bukovini, obveljali pa so za strahopetce, ker je bilo krivdo lažje zvrniti nanje. Fašisti so potem prevzeli avstro-ogrsko vojaško propagando in ponavljali, da se polka v resnici nista borila, ker sta bila polna domoljubov. Pa sta se oba polka borila junaško in vedno na najtežjih bojiščih. Ko so se preživeli vrnili, pa so prišli v Italijo in obveljali za izdajalce, ki so se borili na sovražnikovi strani.

To je srečna knjiga. Zrasel sem ob kruhu in komemoracijah. Sovražim komemoracije. Niti nisem hotel pisati zgodovine, ker nisem zgodovinar. Komemoracijo sem nadomestil z novim žanrom, ki temelji na evokaciji. Postopal sem kot stari Grki, ko so se spominjali vojne v Troji. Sestavili so pesnitev, v kateri so združili vse podrobnosti, ki so jih pripovedovali udeleženci, in iz njih naredili epopejo. Naši vojaki so šli na vojno z dobro mero ironije in samoironije. Naše pesmi iz prve vojne niso otožne, ampak zajedljive in vojno smešijo. Korakali so vedoč, da to ni njihova vojna, da pa morajo v njej sodelovati, in so si žvižgali. Jaz sem šel za njimi z vlakom do Lviva čez Ljubljano, Balaton, Budimpešto in skozi sneg v Karpatih zato, da sem govoril z njihovimi sencami. To je smisel potovanja. Pogovori s sledmi, ki so jih na tej poti pustili ljudje, ki so šli tod pred tabo. Tako kot danes potujejo Sirci čez naše kraje, mi pa se pripravljamo, da bomo po njihovih sledeh šli v nasprotno smer.