Zaposleni v družbi BGS že devet mesecev čakajo na plačo. Če je ne bodo dobili niti januarja, bodo podjetju, ki ga že nekaj let tlači huda kriza, pomahali v slovo in se prijavili na zavod za zaposlovanje. Nekateri od njih bodo tako že deset mesecev brez plače. Pravijo, da jim je hudo, da jih morajo vzdrževati družinski člani in sorodniki.
Družba BGS ima ustanovitelja in materinsko podjetje v hrvaškem Slavonskem Brodu. Nekaj časa jim je dobro kazalo, saj se je zdel posel s nemškim Siemensom, za katerega so izdelovali električne instalacije za tirna vozila, zelo obetaven. Ker takrat Hrvaška še ni bila članica Evropske unije, so pred dobrimi petimi leti odprli obrat v nekdanjih Lesnininih prostorih v Dobovi. Otvoritev je bila za brežiško občino z nadpovprečno stopnjo brezposelnosti dobrodošla. Danes je v delovnem razmerju samo še 12 delavcev.
Računovodkinja naj sanja o cvetlicah in metuljčkih
To je teh dvanajst, ki napovedujejo, da bodo konec meseca dali odpoved. Kot nam je povedala ena od njih, Tatjana Molan, so zaposleni zelo razočarani nad delom krškega sodišča, ki se konec lanskega leta kljub jasnim razlogom ni odločilo za uvedbo stečajnega postopka, temveč za prisilno poravnavo.
Skupina delavcev, ki jim je pogodba o delu potekla konec leta 2014, vseh plač pa niso prejeli, se je opogumila in zadevo prijavila organom pregona. Tako na sodišču zdaj poteka proces zoper direktorja Draga Kramarića iz hrvaškega Prigorja, ki mu obtožnica očita kršitev temeljnih pravic delavcev. Poleg tega, da jim dolguje neizplačane plače, lep čas tudi ni nakazoval davkov in prispevkov.
Lidija Šneberger, nekdanja računovodkinja podjetja, je na sodišču povedala, da prispevkov ni odvajala, ker ji je tako naročila Milena Vranetič, direktorjeva »desna roka«. »Direktorja sem takoj opozorila, da gre za kaznivo dejanje, a mi je zabrusil, naj raje sanjam 'cvjetiće i leptiriće' (v prevodu: cvetlice in metuljčke, op. p.), kar je bilo razumeti, naj se ne vmešavam v njegove odločitve.« Februarja lani, ko ji je podjetje dolgovalo že šest plač, je dala odpoved.
Direktor se ne čuti odgovornega
Drago Kramarić je v zagovor povedal, da se za nastalo stanje ne čuti odgovornega, saj da se je podjetje znašlo v krizi, na katero ni moglo vplivati in da so postali žrtev okoliščin. Kot je pojasnil, je Siemens zahteval, da morajo za razširitev sodelovanja pridobiti dovolj velik objekt, da bo mogoče vsa dela opravljati na eni lokaciji. Tako so leta 2013 kupili opuščene prostore nekdanjega Vina Brežice in se ujeli v past.
Zaradi velikega povečanja števila zaposlenih, število je s 70 naraslo na 150, in odplačevanja kredita tako za Vino kot dobovsko Lesnino so se stroški podvojili. Začelo je zmanjkovati denarja za plače, upadala je tudi proizvodnja, kajti dogovor s Siemensom ni bil takšen, kot je sprva obetal.
Zaradi nenakazovanja davkov in prispevkov jih je naposled obiskala davkarija. Davčna inšpektorica Darja Fekonja je odkrila cel kup nepravilnosti. V oči posebej bode dejanje prikritega izplačila dobička v višini slabih 74.000 evrov, ki naj bi si ga izplačal Kramarić iz na čuden način pridobljenega kredita, ki mu ga je v času hudih težav odobrilo kar njegovo podjetje BGS. »Kreditna pogodba se je glasila na 100.000 evrov, prek unovčevanja kreditnih kartic pa je Kramarić brez aneksa k pogodbi pridobil kar 371.048 evrov kredita,« je najbolj sporno zadevo pojasnila Fekonja in dodala, da je v knjigovodskih listinah odkrila ravno tako sporen podatek, da je saldo kredita ob koncu leta 2013 znašal nič, kar pomeni, da je Kramarič kredit vrnil v celoti. Kako?
Svojemu podjetju prodal tujo lastnino?
Kot vračilo kredita so knjižili njegove nakupe goriva za lastni osebni avtomobil, ko ni bil na službeni poti, poplačilo preostanka kredita v višini 271.820 evrov pa so opravili s pobotom. Kramarić je namreč svojemu podjetju prodal opremo za predelavo oljne repice v biodizel, čeprav ni mogel dokazati lastništva. Gre namreč za opremo podjetja Biel, ki je do svojega stečaja poslovalo v Vinovih prostorih, oprema pa ni bila sestavni del kupoprodajne pogodbe. Nad njo je kot upnik držala roko Nova ljubljanska banka. Razliko med prodajno ceno opreme in pobotom so knjižili kot dolg podjetja Kramariću.
Direktorja bremenijo tudi nepojasnjeni odhodki v višini 300.000 evrov za nakup počitniških apartmajev v Umagu, ki jih niso brežiški delavci nikoli videli, nakup treh stanovanjskih hiš, od katerih ima po besedah Fekonjeve eno v najemu Vranetičeva, najemnino pa plačuje BGS. Nekaj tisoč evrov je BGS nakazal še dobovskemu podjetju AFP za nakup športne opreme za nogometni klub iz Savskega Marofa, katerega predsednik je prav Kramarić. Sponzorske pogodbe inšpektorica ni našla.
Kramarić je v svojem zagovoru navedel, da je vse počel z dobrimi nameni in da ni nameraval nikogar oškodovati. Obravnava na brežiškem sodišču še ni zaključena.
