Dejansko se nam dogaja prva prava privatizacija, takšna s tujim kapitalom. Teče po dveh poteh – prek prodaj Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki prodaja terjatve do podjetij, ter prek Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki prodaja deleže države v posameznih gospodarskih družbah. Tako pri DUTB kot SDH so igralci v nekaterih primerih povlekli kakšno, milo rečeno, nerazumljivo potezo.
Če pustimo ob strani izvirni »greh«, to je visoke diskonte, po katerih se je terjatve iz poslovnih bank prenašalo na slabo banko, so se doslej glede posameznih odločitev DUTB pojavljali precejšnji dvomi. Pa naj gre za sodelovanje z družbo Quartz+Co, poskus zaplembe Savinih hotelov ali pa na primer prodajo terjatev do ACH. Zgodba z nekdanjim imperijem Hermana Rigelnika je epilog dobila prav ta teden, ko je novi ruski lastnik, ki ni enak tistemu, ki mu je DUTB pred nekaj meseci prodala terjatve do skupine ACH, poplačal posojila skupine. In komu je pri tem poslu kapnilo največ? To zagotovo nismo bili slovenski davkoplačevalci, ki smo leta 2013 že drugič po osamosvojitvi sanirali bančni sistem.
V primerih SDH-jeve prodaje državnih deležev pustimo ob strani na primer fiasko s prodajo Telekoma in poglejmo aktualni primer prodaje sladkogorske Palome. Tovarna toaletnega papirja je pristala v rokah finančnega sklada Abris Capital s sedežem na Poljskem, ki je ponudil manj kot njegov slovaški konkurent. V tej igri je svoj bančni račun pristavilo tudi kakšno znano ime slovenskega zakulisja.
A vrnimo se na izhodišče, dobrih dvajset let nazaj, ko se je končala certifikatna privatizacija. Z razdelitvijo certifikatov smo Slovenci postali lastniki približno 40 odstotkov podjetij, nato pa je dobršen del prebivalstva svoje delnice prodal. To je bilo obdobje prehoda s tako imenovane družbene na zasebno lastnino. Stekel je proces prerazporejanja in koncentracije lastništva gospodarstva, prek prodaj premoženja (para)državnih Kada in Soda, torej z blagoslovom politik. Drugo fazo privatizacije so zaznamovale tudi številne tajkunske zgodbe. Prerazporejanje lastništva je spremljala kopica nepravilnosti, ne le zaradi požrtnosti, neprevidnosti in nerealnih ambicij posameznikov, ki so vodili igro, pač pa tudi zaradi odsotnosti ustreznega sistemskega nadzora. Posebej nadzora Banke Slovenije, kjer so zdaj končali pregled financiranja holdingov in odkrili kopico primerov neverjetno slabe bančne prakse. Kaj je počel regulator bančnega sistema, ki ima zdaj in je imel prav tako tudi pred leti povsem neoviran dostop do vseh kreditnih map? Je kdo odgovarjal zaradi slabega dela regulatorjev sistema? Ni.
V teh dobrih dveh desetletjih je zatajil tudi korporativni nadzor. Celotni sistem korporativnega upravljanja in nadzora, formalno sicer morda dobro urejen, se je skozi leta tranzicije izkazal kot brezzobi papirnati tiger. V praksi ni funkcioniral. Pred gospodarskim kriminalom so zlasti v obdobju tranzicije dejansko kapitulirali vsi državni organi.
Koncentracija lastništva je praviloma potekala prek posojil. S krediti se je večinoma financiral tudi razvoj podjetij, ki so se nato znašla v razmerah prezadolženosti. Zgodil se je Bavčarjev Istrabenz, Kordežev Merkur, Jankovićev Mercator, Pavčkov Viator Vektor, Rigelnikov ACH, Valantov NFD...
Dolžniško financiranje privatizacije v preteklosti je bilo precejšnja strateška napaka, predvsem zaradi neodgovornega financiranja prevzemov oziroma privatizacije s pomočjo bank, pa ne le tistih v državni lasti, saj se v razpletanju zgodbe Merkurja v čudni luči kaže tudi italijanska Banka Koper. Prav te (pre)zadolžene družbe so zdaj tarča nakupov.
Na valu aktualnega prodajnega procesa se je te dni odvil še dokončni spopad za sladkogorsko Palomo. Po burni skupščini pred dnevi je padla odločitev, da gre slovenski proizvajalec wc-papirja v roke finančnega sklada Abris Capital. Sedež ima sicer na Poljskem, čigav kapital se dejansko skriva za njim, pa ni jasno. Paloma je bila prodana ponudniku, ki je zanjo dal manj, kot je ponujal njegov slovaški konkurent. Že ta podatek je lahko povod za različne teorije zarot. Zgodba pa lahko dobi nove dimenzije še z informacijo, da je za Slovake pri nas lobiral Drago Isajlović, ki je svojih prvih pet minut slave sicer prvič dočakal kot uslužbenec službe državne varnosti (SDV). Drugič pa v času vlade Boruta Pahorja.
Isajlović je k sprejetju slovaške ponudbe »pritiskal« tudi prek sms-sporočil, ta pa so bila očitno takšna in tako številčna, da se je z njimi moral pozabavati tudi notranji nadzor SDH in je bil o njih obveščen še nadzorni svet holdinga. Ali so bili tudi ti »pritiski« nekdanjega uslužbenca SDV eden od razlogov, da so se odločili Palomo prodati ceneje, kot bi jo (vsaj na videz) lahko, ni znano. Prav verjetno pa se lahko zgodi, da bo »pripetljaj« z Isajlovićem znova dal veter v krila vsem tistim, ki ocenjujejo, da igro v Sloveniji, ob formalni izvršni oblasti, dejansko vodijo razna interesna omrežja in zakulisni udbovski igralci.
Slabega priokusa se je težko znebiti tudi pri zadnjem privatizacijskem plesu. Tlakovan je z ostanki socialistične miselnosti, incestnim odnosom med lobiji, zasebnimi interesi in politiko, tudi tveganji korupcije.
